Smrtni pospešek

Od morilske sle do usmiljenja

Ivan Radan, potem ko je preživel poskus samomora, v priporu čaka na začetek sojenja. Obtožen je umora sedmih bolnikov, ki jih je zdravil na intenzivnem oddelku Nevrološke klinike. Vztraja, da je nedolžen.

Tožilstvo mu očita, da je umore izvrševal iz morilske sle, da si je izbiral vedno »drznejše« načine usmrtitve.

Sodni izvedenec psiholog je v njem prepoznal psihopata, nekdanji sodelavci o njem govorijo kot o prefinjenem manipulatorju. A avstrijski medicinski izvedenec v sicer pomanjkljivi dokumentaciji ni zaznal odmikov od medicinske prakse.

Težko mu bodo karkoli dokazali. Njegove žrtve so bile na smrtni postelji. Njihova smrt je bila vprašanje ur ali največ nekaj dni.

Aktivno pospeševanje smrti, tudi za bolnike v zadnjih urah življenja, je po slovenski zakonodaji umor. Ni nujno, da bo vedno ostalo tako. Čeprav se zdravniška združenja in Komisija za medicinsko etiko na vse pretege otepajo resne razprave o evtanaziji, v zadnjem času vse več zdravnikov kaže željo po obravnavi te teme.

Tako se je onkolog dr. Matjaž Zwitter v poletni številki revije Zdravniške zbornice ISIS spraševal, zakaj je etično bolniku odtegniti podporno zdravljenje in ga pustiti, da se izstrada ali zaduši. »Prav vsi bolniki, ki so jim odtegnili intenzivno zdravljenje, bodo po zelo kratkem obdobju umrli. Zdravnik je z odtegnitvijo intenzivnega zdravljenja priznal, da je boj za življenje izgubljen. Je tedaj v etičnem pogledu kakšna razlika med odtegnitvijo zdravljenja in ukrepom, ki bi jim takoj vzel življenje?« Večina zdravnikov, je prepričan, bi zase v takem stanju prosila, naj jim smrtna injekcija odvzame muke zadnjih ur življenja.

Vsekakor pa taka odločitev nikoli ne bi smela biti prepuščena enemu samemu zdravniku.