Kritika / David Bowie: Blackstar

+ + + + +

Novica, da je po osemnajstmesečnem boju z rakom umrl verjetno največji popularnoglasbeni um v zadnjih petdesetih letih, je ta ponedeljek presenetila svetovno javnost. David Bowie, rockovski kameleon, ki je od konca šestdesetih let narekoval smernice razvoja popularne glasbe, včasih kot inovator, pogosto pa tudi kot odličen posnemovalec, se je poslovil. A veličastno – le nekaj dni po izidu ene boljših plošč, kar jih je posnel v dolgoletni glasbeni karieri.

Pred slabimi tremi leti, ko je po dolgem času izdal »povratniško« ploščo The Next Day, napovedano z melanholičnim singlom Where Are We Now?, nam je kot že tolikokrat prej predstavil nekega novega Bowieja. Takrat je bil to Bowie, zazrt v svojo preteklost in s pogledom, uprtim v prihodnost. Seveda v ustvarjalnem smislu. Ja, umetnik, ki je zaznamoval sedemdeseta leta, se je dobro prilagodil vsem poznejšim glasbenim usmeritvam in iz te mešanice ustvaril nekaj kolosalnih glasbenih mojstrovin.

Zadnji, še čisto sveži album Blackstar je začel nastajati takoj, ko so posneli prejšnjega, seveda pod taktirko producenta in dolgoletnega Bowiejevega sodelavca Tonyja Viscontija. Skladbo Tis a Pity She Was a Whore sicer poznamo že od prej, le da jo je za Blackstar spremenil in prilagodil, podobno kot tudi Sue (Or in a Season of Crime), sprva posneto z big bandom Maria Schneider Orchestra za kompilacijo Nothing Has Changed (2014), le da je tokrat predstavljena v avantgardno rockovski verziji, v kateri pihala nadomesti zvok kitar. Sicer pa se je skozi ves novi album, gotovo tudi zaradi bolezni, ki ga je udarila med njegovim nastajanjem, ukvarjal s tematiko minljivosti in smrti, kar napove že epohalni uvodni komad Blackstar, najlepše pa izrazi singel Lazarus, pospremljen z ilustrativnim videom.

Zadnji dve, nekoliko bolj melodični skladbi na albumu nas spomnita na Bowiejevo pop obdobje. V obeh prepoznamo jazzovsko barvo in precej avantgarden pristop, ki bi ga lahko primerjali z albumom 1. Outside (1995): najprej v lahkotni Dollar Days s pomenljivim besedilom in značilnim Bowiejevim vokalom ter nato še v zaključni I Can’t Give Everything Away, s katero se še enkrat zazre v preteklost.

Bowiejeva zadnja plošča bo letos nedvomno ena največkrat zavrtenih na radijskih postajah in glasbenih spletnih portalih. Zato, ker je še ena mojstrovina, pa tudi zato, ker je zaokrožila njegov bogati opus. Ikone rocka, ki je usodno zaznamovala kar nekaj generacij, ni več. Rock’n’roll kameleon, ki se je z vsakim albumom spreminjal, a bil vedno heroj (četudi zgolj za en dan, kot pravi v hitu Heroes), je odšel v večnost. Srečno pot, Major Tom.