Kritika / Ennio Morricone: The Hateful Eight OST

+ + + +

Quentinu Tarantinu so se verjetno uresničile sanje. Glasbo za njegov novi film Podlih osem je spisal kar Maestro, mojster Ennio Morricone. Tarantino je sicer navdušenje nad edinstvenim filmskim opusom kultnega italijanskega 87-letnega skladatelja izkazal že z recikliranjem njegovih posnetkov v številnih svojih filmih, za Djanga brez okovov pa je Morricone celo spisal eno skladbo, a bil potem menda precej nezadovoljen z uporabo. Novemu sodelovanju je grozila dodatna pompoznost, saj je minilo okoli 40 let od zadnjega Morriconejevega preizkusa v tem žanru, torej v glasbi za vestern.

A pazi, pričakovanje, da gre morda za Maestrovo vrnitev k špagetastemu žanru, k prgišču glasbe, po katerem je najbolj znan, je naiven populizem. Prvič, to prgišče je le majhen košček Morriconejevega naphanega opusa. Drugič, od v trenutku prepoznavnih viž je minila večnost. Zakaj bi se vračal ravno k njim? In tretjič, Podlih osem ni niti približno klasičen vestern. V bistvu sploh ni pravi vestern in tudi ne kopira preveč špagetnega žanra in navsezadnje v filmu veliko preveč govorijo.

Drugače od Sergia Leoneja pa je Tarantino Maestru pustil popolnoma proste roke. In čeprav je tokrat glasbo prvič zaupal enemu skladatelju, prvič ni recikliral, prvič ni uporabil glasbe kot igre (pop)kulturnih referenc, je bilo v samem glasbenem procesu le nekaj recikliranja. Namreč, dele glasbe je menda Morricone spisal že pred davnimi leti za neki drug film, a jih ni potem nikoli uporabil. In to ne za katerikoli film. Za kultni film Stvor Johna Carpenterja. Še en film torej, kjer so protagonisti (ali antagonisti?) ujeti v led in sneg ter počasi cepajo kot muhe.

Glasba za film Podlih osem je nekakšna na kose, pasice razrezana simfonija s precej obsežno partituro. Je bogato orkestralna in dokaj klasična. Od začetka do konca jo preveva stalna napetost razvlečenih godal in pretežno preprostih motivov, se pa tu in tam le prikrade tudi prepoznavna, značilno špagetasta prvina – medmetni vzklik ali zvok glasbene skrinjice. Miniature so prepoznavne in nadvse učinkovite.

A ne gre brez značilnih Tarantinovih posegov. Najprej so tu markantnejši (in tudi precej dolgi) citati, monologi iz filma, našpikani na vsakih nekaj posnetkov. Tu so tudi tarantinovski »izreži iz izvornega konteksta in lepi« dodatki, primerno izbrani komadi dvojca White Stripes, Roya Orbisona, Davida Hessa. In kitarska balada, vzeta kar iz filma, kjer jo sijajno interpretira igralka Jennifer Jason Leigh.

Morricone je za glasbo za film Podlih osem ravnokar prejel nagrado zlati globus, zanj pa jo je prevzel (vidno okajeni) Tarantino. Morda napoved za oskarja, ki ga za glasbo v filmu Maestro do danes za čuda še ni prejel.