Kritika / Ilija Trojanow: Zbiralec svetov

+ + + +

Ekumenski konvertit

Roman se sicer opira na zapiske in biografijo raziskovalca Orienta Richarda Francisa Burtona, ki je živel od dvajsetih do devetdesetih let 19. stoletja in končal na Krasu, vendar Trojanow priznava, da si je moral marsikaj izmisliti.

Nedvomno pripovedno tehniko, to najprej. Objektivni deli z odprav so na preskok pomešani z lokalnimi pripovedovalci, z glasom in pričevanjem indijskega hindujskega služabnika, ki ima odpor do muslimanov ravno v času, ko Burton konvertira v islam; z zaslišanimi na sodišču, kjer naj bi odkrili resnični namen njegovega hadža v Meko, kajti nedvomno je šlo za dejanje neverca in kakšno špijonažo v ozadju; in z zanzibarskim pripovedovalcem, ki v skladu z ustno tradicijo zgodbo napihuje in predimenzionira svojo vlogo pri odpravi, ki odkrije Viktorijino jezero.

Tisti, ki so bili zraven in nič razumeli, vsaj ne strastne popotniške želje in želje po učenju jezikov in navad na poti, poskrbijo za pravovernost in predsodke, verske doktrine in podobno, objektivni pripovedovalec pa je zapisovalec pustolovščin, predvsem pa bivalnih in higienskih navad po obronkih še ne povsem koloniziranega sveta. Elefantiaza, malarija, mrgolazen in laznina, trgovina s sužnji v Vzhodni Afriki, suša in puščave in nenehni dež in nevarna ladijska potovanja, vse to je lahko šokantno samo za nekoga, ki prihaja od zunaj, za domače zagotovo ne. Burton, ki ni nikjer domač, ki se mu vrnitev domov skoraj gnusi, ki se počuti v sedlu in šotoru bolj doma, predvsem pa je sposoben pristnega čudenja in empatije do diverzitete, ima sposobnost in pripravljenost učiti se jezikov ljudstev, ki jih srečuje, se zanima za religije in obredje, takšna ekumenska figura je bila takrat redkost, kot postaja spet v današnjih preganjavičnih in tujim kulturam in šegam nenaklonjenih časih.

Predvsem pa Trojanowu uspe, da Burtonov portret izriše skozi tiste, ki so bili zraven, pa niso nič razumeli. Vsaj ne segli onstran svoje zožene pameti in ga vidijo, kot kasneje angleški akademiki, komaj primernega, vsekakor pa skoraj izobčenca, tudi po lastni volji. Zaradi apatridnosti, odprtosti, sposobnosti, da se prelije v katerikoli antropološki kod, da se zlije z okoljem. Zaradi njegove multikulturnosti je roman spisan iz različnih zornih kotov, vsak pa je lokalno obarvan, zato tudi osem strani slovarčka. Zbiralec svetov je literarni obelisk lepoti in nevarnostim divjega Orienta in človeku, ki ga je vzljubil za ceno svoje kariere, ker je lahko zdržal na robu in brez pripadanja komurkoli.