https://www.mladina.si/172214/soba/?f=lq00l9x7g70477dt470lm94044st0
Kritika / Soba
Room, 2015
Lenny Abrahamson
za +

Ni ju več.
Soba, posneta po bestsellerju Emme Donoghue, je film o dečku, ki nenadoma in sunkovito odkrije življenje. “Joj, toliko je vsega, da je kar srhljivo, pa nič hudega,” dahne. Petletni Jack (Jacob Tremblay) ni “divji otrok”, temveč “fritzlovski” otrok.
Ko ga zagledamo prvič, leži v kletni, tesni, nepredušno zaprti, zadušljivi, klavstrofobični celici, brez stika z zunanjostjo. Če bi ga zagledali leto prej, bi ležal prav tam. In če bi ga zagledali dve ali tri leta prej, prav tako. Tam je že od rojstva. Joy (Brie Larson), njegova mama, je tam, v tej perverziji “varne sobe”, še dlje – neki moški jo je ugrabil, posilil in strpal v “ječo”. Vsake toliko časa se ritualno vrne – in Jack, čigar edini stik s svetom so TV-programi, ki jih ima za čisto fikcijo, se mora tedaj skriti v omaro. Ojdipska simbioza je njuna normalnost, njun način preživetja v mraku. Ko končno posije sonce, ozaljšano s štiklom The Mighty Rio Grande (via This Will Destroy You), napetost ne izgine. Svoboda pride v paketu s “sobo za paniko.” Toda irska Soba ni Oldboy – ne, to ni film o maščevanju, marveč film o integraciji. Ali bolje rečeno: to je film o kruti, represivni, posiljevalski, šovinistični pošasti, alegoriji patriarhalnega stroja, ki ljudem preprečuje tako integracijo kot uživanje – četudi “čudnega” – življenja.