Kritika / Goveja postrv

za

La dolce vita.

“Totalno so nas razvrednotili,” pravi igralec Andrej Nahtigal: “Kdo igra igralce? Politiki, poslanci! Kdo bo lepše govoril, kdo ga bo bolj sral – za velike pare.”

In potem doda: “Cel parlament peljem scat, kadar hočete, s Hvalico vred.” Stjepan Drača je tale mockumentarec o Nahtigalu – peripatetiku, opazovalcu, prišepetovalcu, koleriku, slovenskem Jepu Gambardellu in varuhu balinarske skupnosti na ljubljanski Špici – posnel v času, ko je bil Ivo Hvalica še poslanec, ko je bil predsednik še Janez Drnovšek, ko je bil Polde Bibič še živ, ko je štikel Something Stupid zvenel tako, kot da si ga je izmislil duo Platin, in ko je bilo že jasno, da slovenski igralci ne bodo več mogli tekmovati s slovenskimi politiki in da bo moral slovenski “značaj” svetohlinsko razpasti, če jih bo hotel dohajati. Svet je res postal oder, kot je bajal Shakespeare, igranja pa je več v vsakdanjem življenju kot v filmih in na odrih. Številni igralci v Goveji postrvi “igrajo”, ne da bi se tega sploh zavedali.

(Kinodvor; director’s cut)