Kritika / Dom

za +

Zadnji apel.

Dom je dokumentarec o domu, ki ni dom, in “tujih” delavcih (Ekremu, Fadilu, Hasibu M., Hasibu U., Izetu itd.), ki so v Slovenijo verjeli še bolj kot sami Slovenci. Kot pravi eden izmed njih: “Slovenija je bila nekoč Slovenija.” Zdaj ni več.

Vsi ti delavci, ki živijo v Samskem domu, so nekoč delali za Vegrad: “Na Vegrad smo bili vezani tako kot na družino. To je bila dobra firma. Za desetko. Super je bilo.” Preden ni bilo več. Hilda Tovšak je zdaj v zaporu, a je na boljšem kot oni. Najemnino za posteljo v Samskem domu plačujejo Vegradu-v-stečaju. Desetletja so gradili Slovenijo. “Zdaj pa je Slovenija zgrajena.” In dela se, kot da jih pozna. Ni vrat, na katera bi lahko potrkali. “Pasje življenje.” Nevidni. “Prodani.” Ločeni od družin. “Klinično mrtvi.” Zdaj delajo za privatnike, “ljudi brez duše”, ki jih nategujejo in izkoriščajo. “Delamo po dvanajst ur. Od sedmih do sedmih.” Plačujejo jih mizerno, če sploh. “Vzemi ali pusti!” Nimajo druge možnosti, kot da vzamejo. Potrebujejo le še dvoje oblačil. “Iz pižame v delovno obleko in iz delovne obleke v pižamo.” Vzporedno z zgodbo o nevidnih delavcih se pretika zgodba o puncah, ki so iz različnih razlogov pristale v Mladinskem domu Jarše – polne upanja in sanj odraščajo v Slovenijo, ki ni več dom.

(Kinodvor)