Kritika / Ovna

zelo za

Ko ovce obmolknejo.

Da so na Islandiji bankirje, ki so jo pokopali, zaprli, ne preseneča: v Ovnih namreč Islandija izgleda kot dežela, kjer tržni fundamentalizem ne zastruplja le ljudi, temveč tudi živali. Gummi (Sigurður Sigurjónsson) in Kiddi (Theodór Júlíusson) sta brata.

Oba sta že priletna, oba sta samska, oba sta ovčerejca, stanujeta pa drug zraven drugega, toda govorila nista že 40 let. Če si imata kaj sporočiti, vlogo poštarja odigra pes. Njuno rivalstvo je obešenjaško, njuna stoičnost pa komična. Po malem spominjata na Richarda Farnswortha in Harryja Deana Stantona iz Lyncheve Resnične zgodbe, le da se ne premakneta. Ko na ovčerejskem tekmovanju zlato medaljo dobi Kiddijev oven, Gummijev pa je le drugi, bi to njun odnos poslalo na divji zahod (Kiddi že od veselja strelja), če se ne bi izkazalo, da ima zmagovalni oven simptome kužne, neozdravljive, pogubne bolezni in da bodo morale vse ovce – kompletna ovčereja daleč naokrog – pod nož. Kapitalizem ne gazi le vsega pred seboj, temveč ustvarja tudi nove in nove pogoje za nove in nove načine izumrtja, tako da niti staroselci (ovce!), ki so preživeli vse naravne ujme, niti trmoglavi kmetje, ki so prebrali vse pratike, nimajo nobene možnosti. Kaj se tako ženete in žrete, kaj tako blazno tekmujete, če pa se z vsako zmago le še bolj približate apokalipsi, sprašuje film. Zakaj svoje življenje tako slepo prepuščate trgu, če pa ste na dolgi rok mrtvi? Ja, tekma trga družine, nacije in planet. In ja, tekma navzgor je vse bolj dirka navzdol.

(Kinodvor)