Plošča / Partibrejkers: Sirotinjsko carstvo

+ + + + +

Ko se ozremo v zgodovino svetovnega rock’n’rolla, ne moremo mimo dejstva, da v tem okolju obstaja le še nekaj takšnih skupin, ki s tako rekoč enakimi, precej preprostimi izraznimi možnostmi delujejo, ustvarjajo in nadaljujejo svoje poslanstvo nekakšnih rockovskih prerokov, ki jih pojav številnih glasbenih trendov, slogov in žanrov ni in tudi nikoli ne bo spremenil. Skupina Partibrejkers je gotovo ena izmed njih, in to ne zgolj v nekdanjem jugoslovanskem prostoru, ampak tudi v svetu. Če se ozremo v njeno več kot tridesetletno zgodovino, vidimo, da se v glasbenem smislu ni pretirano spreminjala, saj je ostala zvesta klasičnim obrazcem surovega, garažnega rock’n’rolla z močnimi bluesovskimi vplivi, pa tudi klasičnim, liberalnim svetovnim nazorom, ki že dolga leta spremlja vse njene studijske izdaje in tudi praviloma odlične koncertne nastope.

Vsi, ki so kadarkoli poslušali Partibrejkerse ali bili na njihovem koncertu, vedo, da sta ustvarjalni motor tega večnega rock’n’roll pojava več kot karizmatični pevec, frontman in pisec besedil Zoran Kostić - Cane in kitarist Nebojša Antonijević - Anton, ustvarjalni dvojec, ki tudi po dolgih letih delovanja ohranja svežino glasbenega izraza in več kot aktualno sporočilnost besedil. To dokazuje tudi zadnji album Sirotinjsko carstvo, ki je sicer izšel konec lanskega leta, a si tudi z manjšo zamudo zasluži obravnavo v našem tedniku.

Sirotinjsko carstvo seveda nadaljuje klasično, že dobro znano poetiko Partibrejkersov, zgrajeno na udarnih Antonovih kitarskih rifih, na mejah garažnega rock’n’rolla, punka in bluesa, s silovito in udarno ritem sekcijo ter z izrazito pomembnimi, pikrimi besedili. Pri teh ima glavno vlogo Cane, ki brez dlake na jeziku in s preprostimi, neposrednimi izraznimi sredstvi izraža protest in nestrinjanje z današnjim potrošniškim in praznim načinom življenja, oropanim osnovnih človeških vrednot in dostojanstva, oropanim ljubezni, sočutja in morale.

Cane kot ostareli roker, ki se ne skriva za svojimi leti, ampak jih celo poudarja v smislu bogatih življenjskih izkušenj in modrosti, torej nagovori poslušalca s kritičnimi pogledi na današnjo družbo, ki ji ni mar za človeško življenje. Pri tem seveda ne zaostaja niti Anton z odlično kitaro, ki vseskozi komunicira s Canetovimi besedili, jih spremlja in nadgrajuje na zvočni ravni, pri čemer uporablja že preverjene, a še kako učinkovite, lahko bi rekli večne glasbene prijeme rock’n’rolla.

Sirotinjsko carstvo je še ena mojstrovina rock’n’rolla, odličen, konsistenten album, s katerim se Partibrejkersi pokažejo v najboljši luči.