Kritika / Dulce Maria Cardoso: Vrnitev

+ + + +

Vrnitev Luzitancev

Rui in sestra in mati so povratniki, kot jim pravijo, saj prebegnejo v središče imperija, potem ko Angola in Mozambik preideta v roke revolucionarnih protikolonialističnih oblasti oziroma neprepoznavnih in pomnoženih milic, ki se imajo za njihove reprezentante. Prej jih izženejo in doživljajo krivice, tako samoumevne, kadar gre za butaste črnce, ki ne znajo recimo raznašati pošte, ker sploh ne znajo brati, ki se sovražijo in streljajo med seboj, ki oh in sploh. In potem nam mladi pripovedovalec samo malo oponaša očeta in njegov prejšnji odnos do črnih, ene krivice zamenjajo druge. Krivice druge strani, ki ji eni dajejo prav, zaradi polstoletnega izkoriščanja črncev. Pustijo svoje premoženje, samo vsak po en kovček in majhno vsoto denarja, ki zdaj, v metropoli, tako ali tako ne velja več, lahko vzamejo. Vsi spomini, albumi, vse, kar je sestavljalo njihovo življenje, pa ostane tam, v Angoli. In oče, ki so ga kljub prepovedi nošenja orožja sprovocirali in razorožili in odpeljali z džipom neznani vojaki, pripadniki neznane milice.

Begunstvo je od nekdaj, literatura pa tudi. Recimo Motnja Magdalene Tulli; ta roman popisuje begunske usode od zunaj, begunci so motnja, ki omogoči mobilizacijo domačinov proti njim, kar naenkrat se začne organiziranje raznih milic in ad hoc oblasti, prevzemanje vodilnih položajev s stališča najbolj ponižanih in razžaljenih, najbolj zafrustriranih, zato tudi najbolj nevarnih, kadar gre za delovanje proti tujcem. Tu, v Vrnitvi, pa je vse popisano od znotraj in iz otroške perspektive. Mali, ki si postreže sam in kot vsi vrstniki sanja, da bi odpel modrc kakšni beli, po možnosti iz prestolnice, da bi delal vse, kar je prej treniral na temnopoltih, ki tako ali tako rade dajo, se znajde v hotelu za pribežnike. Vsi ga zafrkavajo, ker nosi od humanitarcev podarjene stvari, v šoli pa zaradi podcenjujočega položaja prišlekov z afriških tal. Vse zaostrujeta še občasna materina norost in sestra, ki je v enako nerodnih letih kot sam.

Na lastno izkušnjo naslonjena proza se ukvarja sicer s konkretno in v nekatere zgodovinske okoliščine vpeto, vendar tudi nekakšno splošno begunsko usodo: prerivanje z ljudmi, ki nimajo pobogu kaj početi sami s sabo, ki se ne pustijo zlahka integrirati – pa govorijo v tem primeru isti jezik kot domačini –, pri katerih se pretekle značajske hibe spremenijo v čezmernosti in je njihova mikrodružba tik pred razsulom, vsi skupaj pa blizu norosti. Tudi zaradi čudnega domotožja in občutka izgubljenosti. Romanu Vrnitev uspe pričarati strahove in nasilje ob vsakokratnem prevzemu oblasti (kolonialna implozija je odlična priložnost za preverbo značajev), pa tudi od znotraj popisati permanentno in zavratno grozo, ki jo prinašata kolektivna preselitev in nesprejemanje gostiteljev.