Kritika / Cloverfieldska 10

za

Ugrabitev.

Predstavljajte si, da se piše leto 2008 in da ponoči v kinu gledate film Cloverfield (alias Pošastno), v katerem vaše mesto – in svet sploh – zgazijo, opustošijo in uničijo velikanske zunajzemeljske pošasti, po koncu filma pa se z avtom odpeljete proti domu, a vas na lepem nekdo zrine s ceste, tako da se raztreščite in zbudite – uklenjeni! negibni! ujeti! – v neke vrste protiatomskem zaklonišču, kjer vam popolni neznanec razkrije, da vas je tja noter zaklenil in uklenil za vaše dobro, češ da je zunaj konec sveta.

Bi mu verjeli – ali pa bi najprej pomislili, da gre za lunatičnega psihopata, ki vas je ugrabil, tako da vas čaka torture porn ali kaj podobnega, odvisno pač od tega, kateri film hoče citirati, Žago, Captivity ali Snuff? Če je konec sveta, zakaj vas potem ne spusti, saj je itak vseeno? In seveda: če lunatični psihopat trdi, da je sveta konec (in da je Zemljo apokaliptično razdejala zunajzemeljska invazija), še ne pomeni, da sveta ni konec. In hej, kaj če ugrabitelj citira le Cloverfield? Cloverfieldska 10, lucidni, kompaktni, aristotelovsko zbiti B-triler, v katerem ugrabljenko igra Mary Elizabeth Winstead, ugrabitelja pa John Goodman, izkoristi vse dvoumnosti, vse napetosti, vso klavstrofobijo, vse tesnobe, vse nevroze in vse asociacije, ki jih plete in vrtinči sodobni solaris popkulturnih referenc, citatov, apokaliptike in paranoje, še toliko bolj, ker ugrabitelja igra John Goodman, pri katerem – spomnite se le Bartona Finka! – nikoli ne veste, kaj skriva pod svojo vljudno, prijetno, dobrodušno, altruistično masko. Pomaga pa tudi to, da Mary Elizabeth Winstead ni le kakšna pasivna, nemočna “kraljica krikov”, temveč sestra Furiose iz novega Pobesnelega Maxa, ki komaj čaka, da zdrvi na postapokaliptično cesto, na kateri filmi izpolnjujejo prerokbe drugih filmov. Vprašanje, kje hočeš umreti, na onkologiji ali pod velikanskim meteorjem (pod nožem serijskega morilca ali v žrelu apokalipse), je zanjo le retorično.