Kritika / Sanja Rozman in Mija: Pogum

+ + + + +

Kako preboleti travmo ali primer spolne zlorabe.

Zgodba o deklici, ki jo pri štirih spolno zlorabi ded, v naslednjih letih pa ob soudeležbi matere postane objekt očetovih spolnih igric. Horror, ki iz otroštva v družini napravi pekel.

Knjigo sta napisali psihoterapevtka in njena pacientka: slednja skozi izpovedi travmatičnih spominov in poti zdravljenja, prva skozi oris in postopke terapije.

Kaj je cena zločina nad otrokom? Ker jo posiljujejo najbližji, otopi, vendar tudi otopelost postane nevzdržna in se zato predramlja skozi nasilje nad seboj. Naposled dočaka čas, ko se spolne zlorabe končajo. Bo zdaj lahko zaživela svoje življenje? Ne, saj je medtem razvila osebnost, ki hlepi po ekscesnosti odnosov. Njeni partnerji, njene reakcije, odnosi s prijateljicami so prežeti z uničujočo patologijo. Je sploh moč ubežati peklenski bolečini, ki se vseskozi vrača prek travmatskega spomina?

Rozmanova v svojem tekstu osebno tragedijo umesti v fenomen travm, ki oblikujejo človeka; ne le velike Travme (posilstva in nasilja), temveč tudi male travme (zasmehovanje, prepir staršev, izguba prijatelja etc.) lahko povzročajo čustvene rane, ki vztrajajo enako dolgoročno. Namesto svobode in odprtosti potem dominirajo različne oblike zasvojenosti.

To kajpak ni čtivo, ki bi bralcu ponudilo recept, kako se izmotati iz lastne psihodrame. Ampak minuciozna pripoved o dolgoletni terapiji, ki travmatski spomin preoblikuje v navadni spomin. Zmaga je to, da travma ni več tista, ki obvladuje pacientko, ampak da Mija postane akter, ki travmi omogoča prosto pot. Predvsem pa je odrešitev odmik od preteklosti, kjer je nemočni akter, v sedanjost, ki jo napolnjuje z močjo in upanjem za prihodnost.