Kritika / Ponoreli Henry

za +

Persona.

Robert Montgomery, sloviti holivudski zvezdnik, je leta 1947 – v času, ko cveteli hard-boiled filmi noir, posneti po romanih Raymonda Chandlerja – posnel film Gospa v jezeru, v katerem je igral Chandlerjevega privatnega detektiva Philipa Marlowa, ki pa ga sploh ne vidimo.

Vidimo le to, kar vidi Marlowe. Ali bolje rečeno: kamera vidi le to, kar vidi Marlowe. Ja, Marlowe je kamera in kamera je Marlowe. Ostali liki govorijo naravnost v kamero, kar daje filmu klavstrofobični, tesnobni ton. Ponoreli Henry, ki ga je ruski režiser Ilya Naishuller v celoti posnel z GoPro kamero in ki je za film to, kar je industrijski rock za glasbo, ta trik – ta overdose prvoosebne kamere, ta overkill subjektivnosti – odpelje v digitalno dobo. Vidimo le to, kar vidi Henry, ki sicer umre, a ga obudijo v življenje in – tako kot onega razstreljenega policaja v Robocopu – robotizirajo, tako da se prelevi v bionični, androidni stroj brez glasu, spomina in identitete. Junaki filmov noir so imeli strašne težave s spominom in identiteto, pogosto niso vedeli, kdo so. Vedno se je zdelo, kot da so se pravkar rodili. Nazaj niso mogli, lahko so šli le naprej – kot stroji. Tako kot Henry, ki se vrtoglavo, epileptično, manično, razbijaško – v slogu računalniških igric in Tetsua – zaganja skozi arogantno moskovsko hardcore podzemlje, kjer ga lovijo mafijci, policija, bondovski biotehno dominator (Putin?) in znanstvenica, njegova “mati” (in “oče” in “žena”), ki ga hočejo živega ali mrtvega. Tu ni specialnih efektov – film ustvari vtis realnega časa, unikatnega kot adrenalin, koreografiranega kot body-art balet, kinetičnega kot subjektivnost brez subjekta, imerzivnega kot ljubezen, modernega kot Bergamova Persona. GoPro je za ekstremne športe. Ko kaskaderji letijo po zraku, res letijo po zraku, ko gorijo, res gorijo, ko Henry z visoke stavbe strmoglavi v smeti, res z visoke stavbe strmoglavi v smeti, ko “parkursko” teka po robu stolpnice, res teka po robu stolpnice, ko visi s helikopterja, res visi s helikopterja. Posluša le svoje srce. Do zadnjega kadra.