Kritika / Materinski dan

zelo proti

Končna rešitev.

Če mislite, da ni zdravila proti rasizmu in homofobiji, se motite. Homofobičnega rasista – recimo teksaški zakonski par, ki se ne more sprijazniti z “deviantnostjo” svojih hčera (ena je poročena z bližnjevzhodnim fantom, druga je lezbijka) – samo spustite v Materinski dan, pa se stopi kot sladkor v vroči vodi. Problema ni več.

A obstajajo hujši problemi: ločenka (Jennifer Aniston), ki obtiči z dvema hčerkama (njen eks je šel z mlajšo), vdovec (Jason Sudeikis), ki obtiči z dvema sinovoma (njegova eks je padla v Afganistanu), ženska (Julia Roberts), ki se je zaradi kariere odrekla otroku, punca (Britt Robertson), ki se noče poročiti, ker jo je mati dala v posvojitev. Tu vidite, kaj je narobe z belskim srednjim razredom: družba zanj ne obstaja več, le še družina. Ko ni nihče več družinsko prikrajšan in ko življenje izgleda kot nakupovalni TV-kanal, ni več problemov. Ali po naše: otrok mora imeti očeta in mater. A po drugi strani: ko se belskemu srednjemu razredu izpolnijo sanje, izginejo tudi črnci. V tem filmu jih ni na spregled, pa se dogaja v Atlanti. Ni črncev, ni rasizma. Segregacija je pravi izraz belskega opolnomočenja.