Kritika / Možje X: Apokalipsa

zadržan

Vojna.

Če naj sodimo po superjunakih, potem je predvolilna Amerika na robu državljanske vojne: Batman proti Supermanu, Iron Man proti Stotniku Ameriki, Xavier proti Magnetu. To so resne, totalne vojne: brat proti bratu.

Amerika pa je očitno tudi sredi hude zunanjepolitične dileme: naj svojo “nadnaravno” moč sprošča ali obvladuje? V Apokalipsi – predolgi, repetitivni, polni dolgočasnih retro kostumov, kičaste plastike in napol pečenih efektov, ki bodo že čez nekaj let izgledali komično – profesor Xavier (James McAvoy) v “Šoli za nadarjene” kopiči mutante, ki jih mojstri v obvladovanju nadnaravnih – telepatskih, telekinetičnih, pirokinetičnih ipd. – moči, medtem ko Magneta, alias Erika Lehnsherra (Michael Fassbender), družinska tragedija tako udari, da svoje moči ne more več obvladovati, za nameček pa se iz starega Egipta priklati še diabolični, mutantski, genocidni En Sabah Nur (Oscar Isaac), ki v imenu Apokalipse – izbrisa vseh šibkih, inferiornih bitij – terja popolno deregulacijo mutanskih moči. Kar je seveda priložnost za bombastični spoprijem štirih glavnih linij ameriške zunanje politike, realistične (živi in pusti živeti!), neokonservativne (udari vraga!), konstruktivistične (vragu omogoči integracijo!) in liberalne (sodelujmo!), ki so navidez sprte, a že od nekdaj delujejo kot štirje jezdeci Apokalipse. En Sabah Nur –alien z božjim kompleksom – je le presežek njihovega uživanja.