Kritika / Radiohead: A Moon Shaped Pool

+ + + +

Kaj se zgodi, ko rockovska skupina, ki je v preteklih dveh desetletjih z izdajo vsakega albuma spreminjala pogled na sodobno popularno glasbo, hkrati pa je spreminjala tudi načine distribucije glasbe in glasbeni posel nasploh, kar naenkrat izgine iz vseh družbenih omrežij, njena spletna stran pa postane prazna spletna slika?

Uganili ste: to najverjetneje pomeni, da bodo britanski ekscentriki iz skupine Radiohead izdali nov album, in sicer po doslej najdaljšem, kar petletnem diskografskem premoru. Med tem je frontman Thom Yorke svetovnemu občinstvu predstavil stranski projekt Atoms for Peace z albumom Amok (2013) in nato še drugo samostojno ploščo Tomorrow’s Modern Boxes (2014), kitarist Jonny Greenwood se je še bolj posvetil ustvarjanju filmske glasbe, samostojno ploščo pa je izdal tudi bobnar Phil Selway.

Čeprav so bili člani zasedbe v pretekli petletki očitno zelo ustvarjalni, se zdi, da je njihov tokratni skupni album A Moon Shaped Pool nekakšen korak nazaj na skupni ustvarjalni poti. Vsaj v primerjavi s prejšnjo studijsko stvaritvijo, eksperimentalno usmerjeno ploščo The King of Limbs (2011).

Res je, da od Radioheada ne moremo več pričakovati revolucionarnosti iz obdobja plošč OK Computer, Kid A ali In Rainbows, a nas še zmeraj preseneča s sodobnimi, predvsem nenavadnimi načini samopromocije, pa tudi z vedno drugačnim konceptom, ki se spreminja z vsakim albumom. A Moon Shaped Pool ni nikakršna izjema – zanimivo je že to, da so skladbe na plošči razvrščene po abecedi, pri čemer poslušalca preseneti že prva, orkestrirani singel Burn the Witch, ki se deloma dotika prevladujoče antimigrantske politike in vzpona desnice v Evropi, drugi singel Daydreaming pa je obarvan bolj ambientalno in melanholično.

Tisto, kar najbolj preseneti (zlasti dolgoletne oboževalce in poznavalce skupine), pa je veliko starejših komadov v novi glasbeni preobleki: že omenjeni Burn the Witch, folkovsko usmerjeni Desert Island Disk, z elektronskimi efekti in orkestracijami predrugačeni Silent Spring, ki ima nov naslov – The Numbers. Med temi skladbami zagotovo izstopa zatvoritvena, melanholična True Love Waits s popolnoma drugačnimi aranžmaji, ki jo oboževalci skupine poznajo z živih nastopov, predvsem pa s koncertne plošče I Might Be Wrong (2001). Thom Yorke odpoje s še posebej opaznim, sicer na celotni plošči prevladujočim čustvenim nabojem, kar je gotovo tudi posledica tega, da se je prvi obraz skupine Radiohead med nastajanjem plošče po 23 letih skupnega življenja ločil od dolgoletne partnerke.

Vse to priča, da je A Moon Shaped Pool album, ki se močno ozira v preteklost, hkrati pa preseneča s sodobnimi, že preverjenimi glasbenimi postopki. In vse to Radiohead znova predstavi kot še vedno eno od inventivnejših rockovskih zanimivosti.