Film / Alica izza ogledala

zadržan

Film, ki ne ve, kaj bi s sabo.

Alica (Mia Wasikowska) je v Alici v čudežni deželi dahnila: “Nima se smisla vračati v preteklost – tedaj sem bila drugačna.” Kaj je pa vedela, da bo film pridelal več kot milijardo dolarjev in pognal neizbežno nadaljevanje, ki bo potrebovalo priročno pretvezo.

In v fantazijskih filmih je najpriročnejša pretveza prav potovanje v preteklost. Alica si omisli časovni stroj in že rešuje umirajočega Norega Klobučarja (Johnny Depp) in Podsvet, ki stoji na glavi – tako kot večno viktorijanski patriarhat, ki ženske tako stiska, da lahko preživijo le kot eskapistke in fantazistke, le kot porcelanske vodičke po grotesknih, psihedeličnih, gotskih grimasah represije, ki izgleda kot pekel, pomočen v vreščanje digitalnega transa. Ne, Alici ne bi bilo treba v preteklost, ampak bi lahko ostala kar v 21. stoletju. Film je kljub vizualni “čudežnosti” čudno sterilen. Oživi le, ko imitira estetiko Tima Burtona – ko pa skuša kaj povedati sam, ne ve, kaj bi s sabo.