Kritika / Waguih Ghali

+ + +

Pivo, vodka, viski, hašiš

Pivo v biljardnici je roman o egiptovski aristokraciji in njenem preživetju po Naserjevi revoluciji oziroma državnem udaru; na začetku petdesetih let, ko vojska in sorodni represivni organi trebijo vsako morebitno opozicijo, Muslimansko bratovščino in komuniste, se nekdanji fevdalci in veleposestniki veselo zabavajo doma in po svetovnih prestolnicah. Brezmejno in potratno drago.

Pripovedovalec Ram, Kopt, je v nekakšnem mnogokotniku, iz katerega se ne zna premakniti; čeden, izobražen, pa vendar tudi inerten in parazitski, glede tet in glede ljubic, igra dvojno igro. Na eni strani je bonvivan, ki si privošči marsikaj, tudi etično spornega, in ga prijatelji in punce za čuda tolerirajo, na drugi življenje osmišlja z angažmajem, ki pa je zadržan, polovičarski. Sicer zbira za oblast oziroma vojsko kompromitirajoče gradivo, ki naj bi razkrilo njeno totalitarno naličje, vendar dela to z anarhistično nepokorščino, ob koncu zafrkne celo organizacijo, za katero dela, jo s tem ogrozi, verjetno pa tudi svoje življenje. Vendar je to njegov življenjski slog, da vse zajebe; dekleta ljubi in vara, se navdušuje zdaj nad to, potem nad ono, je nazadnje tik pred bogato poroko – če spet ne pride kaj vmes – in opusti vse silno nakopičeno znanje, ki si ga je pridobil v tujini, kamor je šel s finančno podporo prejšnjega dekleta. Je torej popolnoma neodgovoren, bogate tete se ga ogibajo, ker jih ves čas žica, bratrance meče pijan v bazene, zdi se, da razen za popivanje in ekscese ni nadarjen, zato pa za te toliko bolj. Pivo v biljardnici je tako popis egipčanske izgubljene generacije, ki je po nacionalizaciji in sueški krizi pod Naserjevo vladavino gledala propad in preobrazbo egiptovske družbe, njeno napredovanje iz enega izkoriščanja v neko novo in formiranje novih, revolucionarnih in militarističnih elit.

Ghali pripoveduje prvoosebno in menda delno avtobiografsko, to je literarno gledano linearna zgodba brez kakšnih posebnih preobratov, da bi se bolj videla dezorientiranost in brezperspektivnost bogate mularije – in njenih revnih sorodnikov in prijateljev, kakršen je Ram, ki živi od drobtin in šampanjca, ki se poliva z bogato obložene mize. Obsojeni na uspeh in razkošje se svaljkajo po svetovnih prestolnicah, kupujejo luksuzne izdelke in se ukvarjajo s karierami še ne zaposlenih, z vključevanjem teh v oblastno in vojaško in diplomatsko hierarhijo. Takšni privilegiji pa so za te mlade pogubni in omejujoči, navdajo jih s samoumevnostjo; Ram jih kaže z odnosom do ožje in širše družbe, tudi do politike in morebitnega stališča, in odnesejo jo precej slabo, sam pripovedovalec pa najslabše.