Kritika / Denarne igre

proti

Pasje popoldne.

George Clooney je atraktivnega, šarmantnega, gizdalinskega profija, ki misli le nase, igral že v kopici filmov, tako da je v Denarnih igrah na avtopilotu, toda na avtopilotu je tudi sam film, ki pa ni brez intrigantne premise.

Clooney je Lee Gates, pompozni – ja, atraktivni, šarmantni, gizdalinski – voditelj TV-šova “Money Monster”, v katerem se vse vrti okrog financ, borze in delnic. Gates z boksarsko vnemo, s kakršno bi v cirkusu fante prepričeval, naj svojim puncam z zračno puško nastreljajo plišaste medvedke ali zapestnice z napisom “I love you”, gledalce prepričuje, naj kupijo “magične” delnice (“Can't miss stock pick of the Millennium!”), toda nekega dne se v studio infiltrira proletarski desperado (Jack O’Connell), ki je v te magične delnice investiral ves svoj denar in potem tudi vse izgubil, in ugrabi Gatesa, na katerega pričvrsti jopič z eksplozivom, ki ga bo razneslo, če bo skušal kdo posredovati. Film nam premiso dobesedno črkuje, toda potem ostane brez idej. In brez sape. Ne ve, kaj bi počel z ugrabiteljem in ugrabljencem. In ne ve, kaj bi počel z Wall Streetom, ki se “igra” z življenji ljudi, razen da ga obsoja, okej, karikira, kar pa danes itak počne vsakdo, tako da so Denarne igre – Pasje popoldne v luči Velike poteze – res malce pozne, no, prepozne. Bolj ko film ostaja brez sape, bolj neresno deluje. In bolj neresno ko deluje, bolj izgleda kot glitch, okvara algoritma.