Slovenski Gdansk?

Upor luških delavcev proti politiki privatizacije.

Prav je, da ima politika nadzor nad velikimi državnimi podjetji. A ko je v primeru Luke Koper politika začela izvajati nadzor, je zasmrdelo. Argumenti upravljavca državnega premoženja, Slovenskega državnega holdinga (SDH), niso bili logični. Iz SDH so recimo sporočili, da želijo spremembo v vodstvu Luke in zamenjavo prve nadzornice Alenke Žnidaršič Krajnc, ker so stroški dela previsoki. Nato se je izkazalo, da so ta podatek zamešali s stroški amortizacije. Podobno se je zgodilo državnemu sekretarju Metodu Dragonji, ki je želel zamenjavo vodstva Luke zaradi domnevno poraznih rezultatov. Nato se je izkazalo, da je imel Dragonja tri leta stare podatke.

A ne samo SDH in Dragonja, tudi minister za infrastrukturo Peter Gašperšič sodeluje pri napadu z nejasnimi nameni. Sredi meseca nam je Žnidaršič Krajnčeva povedala, da so v Luko Koper začeli iz tujine dobivati opozorila o njihovem premajhnem angažiranju pri projektu drugega tira, zato so se odločili, da sami preverijo izvedljivost projekta. Preverili so pogoje, pod katerimi bi bili zasebni investitorji pripravljeni v projekt vložiti denar. Dan kasneje je izbruhnila afera. Mediji so »razkrili« dokumente, ki naj bi dokazovali, češ da je Žnidaršič Krajnčeva sama hotela zaslužiti pri drugem tiru. Takoj se je oglasil minister Gašperšič in – namesto da bi pohvalil proaktivno ravnanje nadzornice, ki bi pripomoglo k pocenitvi projekta – dejal, da je to početje »neobičajno in ne sodi v okvir pooblastil in nalog nadzornega sveta Luke Koper«.

Zdaj je na sporedu že nova afera, nov očitek o domnevno visokih plačah zaposlenih. Pri čemer se spet pozablja, da še več delavcev v Luki dela mimo redne plače, na podlagi pogodb s podizvajalci – spomnite se stavke luških žerjavistov pred nekaj leti.

Tako se zdi, da je resnični namen teh desantov drugoten: ne gre za plače, ne gre za sporno ravnanje nadzornice, ne za nizek kapitalski donos podjetja. Gre za to, da želi politika zamenjati sedanje vodstvo Luke Koper, ki nasprotuje privatizacijskim zamislim ministra Gašperšiča, to je razkosanju pristanišča ali združitvi s Slovenskimi železnicami v slovenski logistični holding. Štiri tisoč delavcev in njihovih podpornikov, ki so se ta teden zbrali v Kopru na novem protestu, je sporočalo prav to: »Vstala Primorska, vstani Slovenija, dovolj je razprodaj!«

Odziv predsednika vlade Mira Cerarja, ki poskuša razmere umiriti, češ, vlada pristanišča ne bo privatizirala, je neprepričljiv. Še njegovi lastni poslanci mu ne verjamejo. Dva izmed njih sta zaradi ravnanja vlade v zvezi z Luko Koper začasno celo zamrznila članstvo v stranki SMC. Žalostno je, da morajo prav delavci, ne pa vlada, braniti javni interes pred zasebnim. A v resnici to ni nič novega. Včasih ostanejo delavci še zadnji branik javnega. Z malce pretiravanja se lahko spomnimo tudi na velike družbeno-politične spremembe pred 25 leti, ki so se formalno začele z ustanovitvijo stranke Solidarnost na Poljskem. Ta je nastala po velikih protestih luških delavcev v Leninovih ladjedelnicah v Gdansku.