Kritika / Emil Filipčič

+ + +

Spomini upokojencev na sebe pionirčke.

File koplje po spominih in razprodaja srebrnino, ki se je morda prikrila tam spodaj. Najprej je napisal Ervina Kralja, roman, v katerem spregovori ontološko negotovi rezoner Butnskale in je torej prozni sopotnik radijske igre, obsojene na slavo, v Serafih pa popisuje vse skupaj – in še marsikaj drugega – s stališča drugega soavtorskega alterega, striparja, človeka takisto velikih talentov.

Ker Fileta je dovolj za vse njegove proze, pa še ga ostaja. Leze ven, kot trup izpod steznika, ustvarja samega sebe s pripovedovanjem o sebi; zanj ni pregrad in ne mej in je ni forme, ki bi ji uspelo ukalupiti ga. Glavni, pa tudi ta si nekajkrat spremeni ime, je tokrat Ris Boštjančič. Kaj se mu godi, kaj ušpiči – le kdo bi to lažje zapisal kot ravno File? Ni da bi ponavljali zgodbo; ta se vleče po pajzljih tipa Kava na Nazorjevi, skoči pod Krvavec in na Kolpo, v strip, ki ga gredo iskat na Primorsko, govori pa o Sončni Kaliforniji, kolikor razumem. O stvareh, o katerih ne moremo govoriti, moramo molčati.

Je pa razvidna nekakšna kronologija; oba glavna, oba, ki sta tekala s kolutarjem na avtobuse, da sta dobila bolj zvesto zvočno podobo radijske igre, ki sta na silno osuplost drug drugega uvajala osebe, ki so potem meso postale, dvakrat, kot film in kot teater, sta zdaj tik pred penzijo. In je toliko zabavneje, ko se znajdeta na zabavi in jima pionirčki, navlečeni na medmrežje, dajejo komplimente, ker ravno njun strip prevajajo v animacijo. Eni torej pišejo s svinčnikom oziroma kulijem, drugi sestavljajo svetove iz ničel in enic. Svašta, in zdi se, da je v svetu nekaj zazijalo, pa ne od silnega čudenja, gre za neki drug svet in nove fore, ki pa presnavlja tega prejšnjega, ki kot da je stopil v večnost in v katerem anekdote avtomatično prehajajo v legende. Šele tako lahko razumemo silno zanimanje za vse tisto, kar sta File in Dergi pionirsko počela – in imela poleg računalniške mularije še kakšnega drugega epigona.

Sicer pa sta Serafa spisana kot vsi zadnji Filetovi romani; z nenehnim prehajanjem med pripovedovalci, z osebami, ki sredi odstavka zamenjajo identiteto, prepletata se upokojenski danes in pionirski včeraj, oba enako blizu preoblikovanju in arheološkim intervencijam. Preskakovanje glasov in njihovo oponašanje obstoječih govoric je tipično in avtorsko prepoznavno, morda pa je tokrat manj fabulativnih akrobacij in ekvilibristike na tanki meji med postvarjenimi spomini, avtomitomanijo in čisto izmišljijo.