Film / Mesto zločina

proti

Včasih se vrnejo.

Adrien Brody se s svojim skrivenčenim obrazom, pritajenim glasom in solznimi očmi odlično poda turobni, mračni, deževni, anemični, depresivni atmosferi anonimnega avstralskega mesta, nad katerim visijo duhovi preteklosti, ki žre svetlobo, spomine in življenje. Pokopališča tu sploh ne potrebujejo, saj je samo mesto videti kot pokopališče.

Brody, alias Peter Bower, ki se mu je življenje ustavilo, je videti kot direktor pogrebnega zavoda (dokaz, da je življenje le oblika smrti), tako da potrebuje psihiatra (Sam Neill), toda v resnici je tudi sam le psihiater, ki ne more preboleti smrti svoje hčerke (kot je ni mogel preboleti Donald Sutherland v filmu Ne glej zdaj). Če bi se izkazalo, da je ni mogel preboleti Donald Sutherland Če bi se izkazalo, da je ni mogel preboleti Donald Sutherland je mrtev, nas ne bi presenetilo, kakor nas tudi ne preseti, ko se zlagoma – po seansah s »paranormalnimi« pacienti – mentalno tako stali, da bi lahko – z avstralskim naglasom – rekel to, kar je v Shyamalanovem Šestem čutu dahnil oni deček: »Vidim mrtve!« Mrtvi, ki se mu prikazujejo, prihajajo z vlaka, ki se je raztreščil pred tridesetimi leti, kar preteklost naredi tako neberljivo, da si želimo, da bi duhovi Brodyju puščali kaj več kot le šifrirana sporočila, ki agonično plazenje tegale stiliziranega transtrilerja – spektakla mučeništva – napihne do morbidnosti, v kateri so vse krave črne. Škoda, da mrtvi ne morejo govoriti, si boste rekli – to bi prihranilo veliko časa. A po drugi strani: vsi ti zagrobni, šifrirani podatki, ki jih Brodyju, agoničnemu detektivu, puščajo mrtvi »vsiljivci«, so bolj ali manj dosegljivi z Googlom, kak algoritem pa bi jih itak v trenutku povezal v happy end. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi mrtvi izgubili spomin.