Film / Komuna

za -

Zadnji dnevi raja.

Thomas Vinterberg nam je že v Praznovanju, ki ga je posnel pred skoraj dvajsetimi leti (v okviru asketske Dogme, tako sam ni bil niti podpisan), pokazal, da so rituali – recimo družinska praznovanja, okrogle obletnice – le priložnost, da si ljudje povedo to, česar si sicer – na suho – ne bi.

V Komuni danska zakonca – arhitekt Erik (Ulrich Thomsen) in televizijka Anna (Trine Dyrholm) – podedujeta orjaško vilo (450 kvadratov), ki jo prelevita v komuno (film se dogaja v sedemdesetih letih), v katero se naglo vselijo raznorazni ekscentrični prijatelji: luzer z dvema plastičnima vrečkama (v eni ima oblačila, v drugi levičarsko literaturo), tip, ki ga vržejo iz vsake službe, konfliktna profesorica s sinkom, ki bo umrl do devetega leta ipd.. Sprejmejo hišna pravila, nihče ni šef, vsi perejo posodo, o vsem glasujejo, stalno sestankujejo, vsi plačujejo “kotizacijo”. Po malem izgledajo kot skvoterji, ki odkrivajo direktno demokracijo, po malem pa kot revolucionarji, ki mislijo, da so prišli v prihodnost. Toda ko Erik Anni razkrije, da jo že nekaj časa vara s svojo študentko (lepo, mlajšo, blond), mu prav ta ritualni kontekst komune – revolucije, če smo že ravno pri tem – omogoči, da ločitev izvede brez običajnega sranja in vreščanja, saj to, kar je med njima (zasebno), postane skupna stvar ( javno), ki jo lahko razreši le demokracija, okej, glasovanje o tem, kdo naj se iz te hiše izseli. Kar je kakopak namig, da je od levičarskega raja do resničnostnega televotinga – od utopije do deziluzije, od subverzivnega eksperimentiranja do rutinske monotonije, od emancipacije do libertarne depresije – običajno le korak. (Kinodvor)