Film / Si upaš?

za -

Idiotska noč.

Virginia Woolf je leta 1927 objavila roman K svetilniku, ki danes velja za modernistično klasiko in enega izmed najboljših romanov 20. stoletja – krasili so ga tok zavesti, igranje s percepcijo, stalno menjavanje naratorja, obsedenost z gledanjem, relativiziranje resnice. Roman že skoraj 90 let kliče film, a je dočakal le telefilm (nič posebnega), zdaj, v tehnotrilerju Si upaš?, ki sicer precej več dolguje Fincherjevi Igri, Gabriadzejevi Odklikani in najstniškim distopijam (Igram lakote ipd.), pa doživi product placement. Ko Vee, najstnica, ki jo igra 25-letna Emma Roberts, negotova kot gospa Ramsay v romanu K svetilniku (neki moški ji reče, da ženske niso sposobne niti slikati niti pisati), sicer igralka spletne pokémon-gojevske igre, ki jo poganja aplikacija Nerve, sprejme “izziv” (truth or dare), da bo v restavraciji poljubila naključnega fanta, poljubi najstniškega Iana (igra ga 31-letni Dave Franco), ki bere roman K svetilniku, toda Ian tam ni naključno, saj je resnici igralec, del igre, past, ki ga “usodno” spne z Vee, s katero se potem zaganjata v nove in nove “izzive”, vse hujše in strašnejše, celo smrtonosne, jasno, na splošno veselje globalne publike, ki to igro – ilegalno in strogo zaupno, cocktail voajerstva, ekshibicionizma, hipertrofiranega fenovstva, obsedenosti s slavo, izgubljene zasebnosti, sprogramirane anonimnosti, pornificirane drznosti, spletne krutosti ipd. – v realnem času gleda in vanjo kakopak tudi crowdsourcersko investira.

Dobrodošli v svet, v katerem ima človek le še dve možnosti – da gleda ali igra. Da gleda ali pa je gledan. To je svet, v katerem ni več mogoče vedeti, kdaj gledaš in kdaj si gledan. To je svet, v katerem različne digitalne platforme omogočajo stalno spreminjanje perspektive in percepcije. To je svet, v katerem je od resnice ostal le še smartphone, od toka zavesti le še tok spletnih komentarjev, od alternative truth or dare pa le še dare. Igraj! Če le gledaš, ne moreš zmagati! Toda imperativ “Igraj!” prikrije, da je gledanje dejansko postalo delo – ko gledaš, delaš za Facebook, YouTube in druge digitalne gigante, le da brezplačno. Ko gledaš, igraš. Ja, delo je končno postalo igra. Svet v tej postmilenijski Matrici, posneti po romanu Jeanne Ryan, je tako zmanipuliran in mizantropski, obenem pa tako repetitiven in hibriden, da bi se Virginia Woolf v njem počutila kot riba na hebridskem otoku Skye. Da se je svet res spremenil, pove že to, da Veejino mater igra Juliette Lewis.