Film / Časovna kad doktorja Proktorja

zadržan

Konec zgodovine.

Kaj, če bi ameriško državljansko vojno dobil Jug? Kaj, če Evropejci ne bi kolonizirali Amerike? Kaj, če bi Martin Luther postal papež, ne pa protestant? Kaj, če bi Mohamed postal krščanski svetnik? Kaj, če Japonska leta 1941 ne bi napadla Pearl Harborja? Kaj, če bi komunisti leta 1917 oblast prevzeli v Ameriki? Kaj, če bi II. svetovno vojno dobili Namci? Kaj, če bi atentat na Johna F. Kennedyja spodletel? Kaj, če bi hladno vojno dobila Sovjetska zveza? Kaj, če bi Evropi zavladali muslimani, ne pa kristjani? Kaj, če bi krščanski fundamentalisti ugrabili arabska potniška letala in potem z njimi napadli savdske stolpnice? S temi špekulacijami so se zadnja leta poigrali kontrazgodovinski romani, Jo Nesbø, sicer bolj znan po kriminalkah, pa se je v Časovni kadi doktorja Proktorja – zdaj tudi ekranizirani – poigral s špekulacijo: kaj, če bi Napoleonu med francosko revolucijo odsekali glavo? Žal je to le non sequitur, pač tako kot vse kontrazgodovinske situacije, v katere Bulleja (Eilif Hellum Noraker) in Liso (Emily Glaister) butne Proktorjev časovni stroj, ki pa ne more preprečiti niti bitke pri Waterlooju niti sežiga Ivane Orleanske. Otroci bodo lahko spoznali, da obstaja tudi hujša in strašnejša reč od zombijev, vampirjev in serijskih morilcev – zgodovina. Obenem pa se bodo pred obličjem zgodovine tresli, upajoč, da Fukuyamova teza o »koncu zgodovine« drži.