https://www.mladina.si/176837/klub/?f=uhhucgp7y7gv1hhdaf7huvcfhfcuva
Film / Klub
El club, 2015, Pablo Larraín
za
Mea maxima culpa!
Neoliberalizem od vseh terja vero, absolutno vero. Nekaj hudo religioznega je že v tem, kako vsiljuje politiko strogega varčevanja in privatizacije ter druge dogme, s katerimi le poglablja ekonomsko neenakost in revščino. Toda vse je za nekaj dobro. “Če ne bo več revnih, ne bo več svetnikov. In to bo slabo za cerkev,” slišimo v čilskem Klubu, ki se dogaja v odmorskem azilu (La Boca), cerkvenem purgatoriju, samostanski hiši pokore in molitve, v kateri pedofilske duhovnike – pod taktirko nune (Antonia Zegers) – odvajajo grešnih, umazanih, delinkventnih misli, pa četudi so nekateri med njimi prepričani, da je pedofilija čudež najčistejše ljubezni in najpristnejši stik z Bogom, ki ločuje svetlobo od teme.
Ko se neki duhovnik ubije, začne drugi (Marcelo Alonso), sicer jezuit, ki hoče “božjo hišo” – in cerkveni imidž – spraviti v red, samomor preiskovati, toda vsa koruptivna protislovja duhovniške pedofilije in cerkvenega prikrivanja pedofilije, ki jo odpihne že molitev, najbolje povzema Sandokan (Roberto Farías), nemočna in povsem razdejana žrtev duhovniške pedofilije, ki pa obenem verjame v nezmotljivost cerkvenih dogem. To je vera, ki drži skupaj nebesa, z vso neoliberalno pornografijo vred. Vera pač vedno pride v paketu z grešnimi, umazanimi, represivnimi, sprevrženimi, destruktivnimi mislimi, ki trgajo otroke in družine. (Kinodvor)