Film / Moj narobe svet

za

Mama Slovenija.

Ježek, bolj znan kot Frane Milčinski, je zelo rad gledal skozi stene in zidove – v stanovanja ljudi. Vsaj tako je rekel. Ni mogel spati. Strah ga je bilo za ljudi, ko je videl, kako tenka meja loči srečo od gorja. Sreča stanuje v sedmem nadstropju, toda lift je pokvarjen, tako da morate peš, so jim rekli – in ko so prisopihali do sedmega nadstropja, je na vratih visel listek: Ni me doma. In ko se jim je rodil otrok, magari “z obrazom zmečkanega argentinskega paradižnika”, so vedeli, da bo lep kos svojega življenja preživel pred kakim birokratskim okencem. Hej, ko se boš čez 20 let znašel pred birokratom, ga vprašaj, če je že rešena moja prošnja za stanovanje, ki sem jo vložil pred tremi leti, je dahnil nekemu dojenčku, novemu demokratu, novemu socialistu, ki zdaj, več kot 20 let kasneje, še vedno izgovarja njegovo ime. “Od krvi zemlja ne bo nikoli suha,” pravi, ko na smetišču igra klavir.

Postati je hotel cirkuški klovn, toda s svojo rahlo groteskno pojavo, krhkim telesom, skrivenčenim obrazom, ki bi se odlično podal B-grozljivkam, in tenkim, ožganim glasom je izgledal kot slovenski “notranji” potepuh. Moj narobe svet, dopolnilo dokuja Mama Evropa, filmski esej, v katerem njegove točke – skeči, anekdote, domisleki – mahajo v pozdrav priredbam njegovih štiklov, ki jih izvajajo Chris Eckman, Cesare Basile, Kimmo Pohjonen, Josipa Lisac, Willard Grant Conspiracy, Hugo Race, Bernays Propaganda itd. (in ja, Tomaž Pengov), ga prikaže kot človeka, ki je Slovencem v socializmu prišepetoval: Saj bo, saj bo. Bil je socialistična verzija papeža, virtualni dirigent Slovenije. V kapitalizmu Slovenci takega nimajo. Opice v Sloveniji še vedno sedijo na veji, pikapolonice še vedno nadomeščajo stenice – in Darwin še vedno nima prav. (Kinodvor)