Film / Pojdi z mano

za

Nevidna Slovenija.

Film Pojdi z mano – mladinski, sofisticiran, Šterkov – izgleda kot reimaginacija Hočevarjevega hita Gremo mi po svoje s pridihom Gorkičeve Idile, preden ne postane reimaginacija Kingove novele Truplo, po kateri je Rob Reiner pred tridesetimi leti posnel klasiko Stand by Me, v kateri se štirje sošolci odpravijo v hosto – po truplo. Štirje blokovski prijatelji (Ivan Vastl, Mak Tepšić, Ronja Matijevec Jerman & Matija Brodnik), še šolarji (ja, med njimi je tudi River Phoenix), odpotujejo na izlet v slovensko divjino, v globoko, črno hosto, med skrivnostne votline, slapove in tolmune, v “neznano Slovenijo”, kjer se jim zdi vse čudno, srhljivo in pošastno. V Ivanki Mežan vidijo čarovnico, v Lotosu Vincencu Šparovcu pa –"idiličnega” Francla.

Toda groza “neznane Slovenije” – je to še Slovenija, se panično sprašujejo – zlahka tekmuje z grozo, pred katero so zbežali. Nič hujša ni od pošastnosti družin, ločenih staršev, kriminalnih očetov in hladnih mater. Slakov štikel Mama, prihajam domov (in jočem od sreče), ki mu gostilniško pritegnejo, zveni kot popolna karikatura slovenske družine, ki trga otroke, ki ne zna čustvovati in ki pusti, da namesto nje čustvujejo narodnozabavne viže. Štikel Šumijo gozdovi domači, ki so ga žgali Dobri znanci, bi jih slekel.