Film / Animateka 2016

V Disneyjevi animaciji Vaiana gre polinezijska najstnica dlje, kot bi smela – onstran “grebena”, onstran meje, ki jo je določil njen oče, poglavar rajskega polinezijskega otočka. Jasno, tam – “onstran” – jo čakajo pošasti. Če hočete videti resnico Vaiane, potem skočite na Animateko, mednarodni festival animiranega filma, ki se bo med 5. in 11. decembrom – pod neminljivo taktirko Igorja Prassla – vrtel v Ljubljani (Kinodvor, Slovenska kinoteka, Stara mestna elektrarna). V Adami (Simon Rouby), francoski animaciji, se onstran meje, ki jo določajo postave, odisejsko stegne Adama, 12-letnik iz rajske oaze v afriški puščavi, ki hoče nazaj pripeljati svojega ubežnega brata, toda “onstran”, v “svetu vetrov”, ga čaka prava pošast, hujša od iniciacijskih ritualov – I. svetovna vojna. Tako kot številni Afričani tudi on obtiči v peklenskih, grizlijevskih jarkih Verduna. Za kolonialiste niso “ljudje”, toda ko pride vojna, postanejo nepogrešljivi – migranti, ki jih ne zavrnejo. V belgijskem Cafardu (Jan Bultheel) v jarkih I. svetovne vojne pristane belgijski rokoborski as – nič, niti najbolj brutalne borbe v ringu, ga ni moglo pripraviti na pekel vojne. V času, ko so ljudje že povsem imuni na žive slike nasilja in vojnih grozot, so animacije tiste, ki pokažejo grozljivost in odvratnost nasilja, ali bolje rečeno, le še v animiranih filmih nasilje res izgleda grozljivo – in realistično.

V španskih Psihonavtih (Pedro Rivero & Alberto Vázquez) lahko vidite, kako bi izgledal svet po atomski apokalipsi (Mad Max ni bil še nič), v francoski animaciji April in nenavadni svet (Christian Desmares & Franck Ekinci) pa lahko vidite, kaj bi se zgodilo, če bi svet obtičal v dobi parnega stroja – zadnje drevo bi bilo v muzeju. Kapital je ekokaliptičen – vedno. Le še animirani filmi lahko pokažejo, da je to res. V francoski odiseji Daleč na sever (Rémi Chayé) lahko vidite osvajanje Arktike (če bo od nje kaj ostalo), v ameriški Anomalisi, pridelku Charlieja Kaufmana, kralja metafikcije, lahko vidite, kako animirani liki fukajo ( ja, na porniče so že vsi tako imuni, da seks deluje realistično le še v animiranih filmih), v Bučku (Claude Barras), švicarskem stop-motion biseru, lahko vidite pošastnost družinskega nasilja ( ja, alarmantno deluje šele skozi oči animiranega filma), belgijska Rdeča želva (Michael Dudok de Wit), nemi vrhunec Animateke, popolna mojstrovina, pa pokaže, da je življenje kot Hotel California – lahko se odjaviš, a ne moreš oditi.