Knjiga / Paolo Rumiz: Kot konji, ki spijo stoje

+ + + + +

Nemogoči projekt: napisati reportažo iz prve svetovne vojne stoletje po njenem koncu.

V esejistiki je to znan princip, iz bližnjih krajev sta po njem znana Claudio Magris s knjigo Donava in Predrag Matvejević z Drugačnimi Benetkami. Široko branje zgodovine, potopisov, spominov in kakšna osebna izkušnja so materiali, ki jih pisatelj preoblikuje v pripoved. Tržaški novinar, vojni dopisnik in avtor številnih knjig Paolo Rumiz pa je projekt zasnoval žurnalistično. Za izhodišče je vzel nacionalni tabu – italijanski vojaki na ruski fronti v prvi svetovni vojni. Več kot sto tisoč se jih je v uniformah Avstro-Ogrske tolklo po Galiciji, četrtina je tam za vedno obležala, preostali pa so po vrnitvi namesto na domovih končali v prevzgojnih internacijah velike Italije. A kako bo spoznal čas svojih dedov? Seveda, odpotoval je v dežele, kjer so pod zemljo končali milijoni, obiskoval pokopališča, se čudil, kako so Habsburžani že sredi vojne zbrali najboljše arhitekte, risarje, kamnoseke in tesarje, da so zasnovali pokopališča s križi vseh veroizpovedi, postavljena v zavetje lipovih in hrastovih dreves. Vmes je popisoval svoje spremljevalce, človeka, ki je izdelal kartografijo vseh vojaških pokopališč in organiziral njihovo obnovo, v tekst vtikal spomine s fronte, prave klavnice, hodil po travnikih in gričih, tam trgal božanske brusnice (metamorfoza), sledil latinskemu reku, da kraj najbolje spoznaš, če tam zaspiš …, posebej omenil slovenske vojake, ki so se v svojem jeziku sporazumeli z ruskimi in z njimi sredi fronte sklenili nočni mir, v katerem so si delili plen s krompirjeve njive.

Knjiga, v kateri avtor vseskozi išče pristop k objektu proučevanja, bralcu zaupa svoje dileme, katastrofo, ko mu ukradejo zapiske, in evforijo, ko najde nepredstavljivo: razglednice in celo zvočne zapise glasov veteranov.

Mojstrovina.