Film / The Beatles: Osem dni na teden

za +

Yeah! Yeah! Yeah!

Ko je John Lennon blasfemično izjavil, da so Beatlesi slavnejši od Jezusa Kristusa, so kristjani – predvsem fundamentalisti – ponoreli, pa četudi je Beatlese s tem podcenil: Beatlesi, ki so imeli na Billboardovi lestvici hkrati pet štiklov na prvih petih mestih (to ni do tedaj uspelo še nikomur), niso bili le slavnejši od Jezusa, ampak so bili tako slavni, da sploh niso mogli več na turneje. Feni so jih manično zalezovali, nadlegovali, grabili, trgali in cufali – in ko so stopili na oder, se niso slišali več. Slišali so le še trušč – fene, ki so vreščali, hreščali in peli namesto njih. Izumili so pop, ki je prebavil vse, in slavo, ki je prišla v paketu s paniko in klavstrofobijo – ni čudno, za njimi so se valili teror, histerija, norost in najstniška omedlevica. “Na koncu je bilo vse zelo komplicirano,” pravi Paul McCartney, ki doda: “Beatlesi so bili šov, ne pa glasba.”

Na turnejah, ki jih popisuje Howardov doku (od Amerike do Filipinov), so vzdržali le nekaj let, okej, do leta 1966 – potem pa fenov preprosto niso mogli več preglasiti, pa četudi so premogli vrhunski smisel za humor in četudi so ravno tedaj prešli na trši, bučnejši rock. Feni so skušali biti pač slavnejši od Beatlesov. Karizmatični, superjunaški boy band je dobil svoje – karizmatično, superjunaško publiko. Ne da jih je to ubilo ali razbilo – ko so končali s turnejami, je najboljše šele prišlo (Revolver, Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band, Magical Mystery Tour, The White Album, Yellow Submarine, Abbey Road, Let It Be), a ne le zato, ker so uživali boljše droge kot feni.