Knjiga / Lucy Hughes-Hallett: Ščuka

+ + + + +

Biografija Gabriela d’Annunzia.

Vratolomna figura. Pesnik in vojni hujskač, svetovljan in fašist, bonvivan in studiozni menih. Vse v enem. Imel zobe v treh barvah: beli, rumeni in črni, a plemkinje in prostitutke so stale v vrsti pred njegovo spalnico. Ko se je leta 1915 iz Pariza pripeljal v Rim, ga je na železniški postaji pričakalo sto tisoč ljudi. Z ognjevitim govorom, v katerem je pozval k nasilju proti miroljubni vladi, je pospešil padec oblasti in vstop Italije v prvo svetovno vojno. Na soški fronti si je za soldate izmislil bojni krik po zgledu Ahila: Eja, eja, eja, alala! Tam nekje je izgubil oko, a kot ostrovidec vseeno iz aviona metal bombe in letake s svojo poezijo na Trst, zgolj bombe na Kotor in le poziv k vdaji na Dunaj.

Bil takšna ikona militarizma, da si je vrh armade belil glavo, kako naj ga zaščiti, da mu paradni konj ne pogine na bojnem polju. Leta 1919 vodil skupino črnosrajčnikov, s katero je zavzel Reko in jo razglasil za samostojno državo, v kateri so po lekarnah prodajali kokain, mesto pa je bilo polno tujih novinarjev, ki so se čudili novemu eksperimentu, nad katerim je bil navdušen tudi Lenin. Bil prijatelj in nato zoprnik Romaina Rollanda, zvezdnik kulturnih salonov evropskih velemest, skratka mitoman, ki ga je posebej podpiral Mussolini, saj je utelešal fašizem kot umetniški akt. Izmislil si je PR, ko je časnike zasipal s svojimi peripetijami in norostmi. Med drugim je vstopil v rimsko opero, po prvem dejanju skočil na oder in pozval k državnemu udaru! Javljal, kako je Sofokleja bral pred vrati Miken; ko se je preselil v Benetke, so mu knjige, obleke in artefakte pripeljali z devetimi kamioni – biblioteka je štela 75 tisoč knjig.

Njegova medijska norost je bila brezmejna, no, skoraj – nikoli ni uprizoril nobenega napada na ducejevo vladavino.