Film / Matura

za +

Zakon korupcije.

Če gledate slovenske filme, nimate občutka, da je Slovenija tako skorumpirana, kot kažejo raziskave, toda če gledate romunske novovalovske filme, imate občutek, da je Romunija najbolj skorumpirana država na svetu. Korupcija, laži, sebičnost in depresija, ki ima očitno še vedno Ceauşescujeve oči, so tako epidemične in neodrešljive, da se Romuni množično izseljujejo, kar čaka tudi Elizo (Maria-Victoria Dragus), briljantno dijakinjo, ki jo hoče oče (Adrian Titieni), ugledni doktor, na vsak način poslati ven, na Cambridge.

Poskus posilstva, ki ga doživi tik pred odločilnim izpitom, je “znamenje”, da mora res nujno ven. Ker pa se oče ustraši, da jo je spolni napad tako destabiliziral, da bi lahko na izpitu zamočila, poskrbi, da si bo izpit in Cambridge prigoljufala, s čimer se tudi sam – sicer nasprotnik korupcije – vključi v stroj sistemske korupcije. Ne more se ji izogniti – korupcija je kot trg. Pravila so enaka za vse, proces je univerzalen in anonimen, vsi se okoriščajo tako, da posnemajo druge ljudi, pri čemer je povsem vseeno, ali imajo tisti, ki jih posnemajo, prav – ko druge posnema dovolj ljudi, itak ne morejo zgrešiti, saj gredo vsi v isto smer.

Podobno kot pri finančnih balonih. Učinki so resda grobi, nasilni in strupeni, toda trženje korupcije je – vsaj sodeč po Maturi – edini način, da se znebiš podrejenosti. Še več: korupcija preprečuje dokončno samouničenje družbe, obenem pa je – v obupani, ponižani, deklasirani družbi – videti kot edino jamstvo za skupno dobro. Če bi se vprašali, ali je Elizin oče ravnal etično, je tako, kot bi se vprašali, ali ekonomija, ki regresivni splet uničujočih strasti, interesov, pričakovanj, špekuliranj in zavisti ureja s cenami, ravna etično. Korupcija vsaj ne obleži v skladišču. (Kinodvor)