Privatizacija duševnega zdravja ..1

V razlagi državne zapletenosti v tragedijo duševnega zdravja se novinarkini sogovornici dr. Sani Čoderl Dobnik prikrade pomembna napaka, na katero uporabniki in preživevci psihiatrije opozarjamo že vrsto let: ni res, da se je lani ‘iztekel petletni Nacionalni program duševnega zdravja, ki je predvideval pet novih svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše, a kaj, ko iz tega ni bilo nič’.

Res je, da bi bil državni zbor že leto po sprejemu Zakona o duševnem zdravju (2008) omenjeni nacionalni program, ki bi zakonske določbe tudi podkrepil z ukrepi in predvsem sredstvi, moral obravnavati, žal pa poslanci dokumenta v vseh teh letih niso mogli obravnavati, tudi če bi ga hoteli, saj ga Ministrstvo za zdravje nikoli ni vložilo v proceduro in na njegovi spletni strani žalostno binglja le eden osnutkov takega programa. Sicer pa članek gospe Urše Marn zasluži samo tri besede: hvala, hvala, hvala.