Knjiga / Gustave Le Bon: Psihologija množic

+ + + + +

Prevod legendarne študije iz leta 1895.

Ta je referenčna literatura knjigam, ki so obravnavale revolucije, množične poboje, politične diktature in kdaj tudi diktature množičnih medijev. Kaj torej delo iz drugih časov prinaša sedanjosti?

Avtor je zaskrbljen – v množici se ne akumulira modrost, ampak neumnost. Živel je v prelomnem obdobju, ki je še hranilo spomin, da so pred tem o usodi odločali svèti vladarjev, zdaj jih je nadomestil duh množic. Kako je to mogoče? Preprosto, v družbi so začela izginjati stabilna prepričanja, nadomestila so jih naključna mnenja. V Franciji denimo so bile množice med letoma 1790 in 1820 najprej monarhistično usmerjene, potem revolucionarno, nato imperialistično, nato pa spet zelo monarhistično. Enako elite in dobesedno isti ljudje so šli skozi vse štiri faze. Ko je skupina jakobincev septembra 1792 poklala 150 ujetnikov (plemiče, duhovnike, uradnike …), je imela celo občutek, da je opravila zaslužno dejanje, in je bila brez občutka krivde, kaj šele zločina.

Govorica množic izhaja iz nezadovoljstva s stanjem stvari in iz odpovedi proceduralnim potem sprememb. In zakaj vznikne v tako velikem obsegu prav v 19. stoletju? Le Bon poišče vzrok v šolskem sistemu, ki sistematično spreminja učence v bodoče sovražnike družbe. Šola po njem ni bila več kraj razmišljanja in predvsem opazovanja, temveč princip učenja na pamet, kar postane usodno, ko mnoštvo maturantov in diplomirancev ne najde izobrazbi ustreznih služb. Odsotnost razmišljanja je obenem glavna lastnost množic.

Kaj pa dominira v njih? Sugestija in nalezljivost mnenj ter fascinacija z vodjo. Zatorej je avtor konsekventen – množice v akciji so vedno oblika zlorabe, nikoli ni pravičnih in dobrih množičnih vstaj.

In kako bi gledal Le Bon, če bi bil naš sodobnik, na padec Berlinskega zidu ali na oborožene vstaje v arabskih pomladih?