Knjiga / Colin Barrett: Mladi volkovi

+ + + +

Ko je ves svet tvoj in gre vse narobe

Mularija na irskem podeželju in v malih mestecih niha med krvoločnostjo, črednostjo in otožnostjo. Njeni najljubši brlogi so pajzli, dom je nekje za zraven in nekaj travmatičnega, čeprav jim družinske vrednote niso čisto tuje, vsaj na deklarativni ravni ne. K pripadnosti krdelu pa sodi tudi prilagajanje pričakovanjem okolice in ta od njih zahteva, da so frajerji v vsakem trenutku in ne glede na ceno.

Sedem zgodb iz zbirke Mladi volkovi, nekatere razširjene v prave novele in kakšna tudi presenetljivo polna krvi in z verige pobeglega nasilja po zgledu tarantinovščine, kar je presenečenje včasih celo za tiste, ki ga uganjajo, je prelito in oblito s posebnim sentimentom. Z nekakšno razširjeno nostalgičnostjo in otožnostjo, čeprav gre za mularijo in komaj odrasle, ki sicer imajo kakšno čustveno brazgotino ali pa kakšnega froca od prej, pa vendar imamo ob njihovem posedanju za šankom ali pa pri kakšnih čudnih in skrivnostnih misijah občutek, da jim je bilo prej boljše, da je lepša prihodnost že za njimi. Da prihajajo položnice, enkrat v obliki strahovitih in prejšnji dan prigaranih mačkov, drugič v želji, da bi med sebi enakimi anonimnimi prekinili s pitjem in z njim povezanim razpadom sveta.

Drugi pol njihove melanholije, kakor se kaže v škrti komunikaciji, v kateri je prav dramsko več zamolčanega kot povedanega in je bralcu predzgodba odtegnjena, je nasilje v vseh oblikah. Enkrat bolj pasivno, drugič pozunanjeno in kar najbolj demonstrativno. Še največ prikrivajo pravzaprav v odnosu do drugega spola in ta jim vrača z enako mero: zdi se, da za vsem tiči ljubezen ali prebolevanje, vendar si v skladu z zamišljeno heroično naturo tega ne upajo priznati. Ker bi bilo sramotno, znotraj krdela, kazati občutljivost.

Irski pisatelj Barrett je pripovedno zelo spreten in malo včasih najprej tudi hermetičen; ljudi, ki se srečajo po dolgih letih, nam predstavi skozi atmosferilije, opisi in replike padajo trdo in za bralca najprej neujemljivo. Bralec je kot točaj ob novih gostih lokala, iz njihovih kretenj in obleke in mimike mora ugotoviti, v kakšnih odnosih so tisti na drugi strani. Iz te skrivnostne atmosfere se potem počasi luščijo pretekle zgodbe, ki niso vse vesele, ta jo je dobil z bulerjem v obraz, drugi ima močno avtističnega sina, vsi pa malo premišljajo, da bi izginili, prekinili, vse spremenili … Pa jim za to zmanjka volje in sposobnosti. Zgodbe so spisane v stišanem registru, vendar zaradi kompozicijske spretnosti in značajske prepoznavnosti zatolčenih volčičev glasno odmevajo in izzvenevajo.