Film / Nisem tvoj zamorec

zadržan +

Beli lovec, črno srce.

Ko se je James Baldwin (1924–1987), ameriški temnopolti pisatelj, poet, esejist, boem in samozvani trockist, leta 1948 iz Amerike protestno odselil v Francijo, o filmih ni imel več nobenih iluzij. Ko je bil majhen, je zelo rad gledal vesterne, v katerih je Gary Cooper pobijal Indijance – jasno, navijal je za Garyja Cooperja. Potem pa je, kot vidimo in slišimo v dokuju Nisem tvoj zamorec, posnetem po njegovi nedokončani knjigi o treh umorjenih črnskih voditeljih (Medgar Evers, Malcolm X, Martin Luther King), v grozi spoznal, da so Indijanci, ki jih pobija Gary Cooper, dejansko on – da so torej Indijanci v resnici črnci. In gledal je druge filme, ki so belskim očem kazali, kako naj vidijo črnce – kot infantilne, bebave služabnike, inferiorna bitja, nižjo in »nezrelo« raso, sužnje.

Filmi, od Griffithovega Rojstva naroda do Kramerjeve komedije Ugani, kdo pride na večerjo?, so učili rasizem, toda na »nedolžen« in »magičen« način. A ob popkulturi so se nedolžne delali tudi vsi drugi stebri rasizma (politika, policija, sodišča, šole, univerze, ipd.), ki so skrbeli, da je »ameriški sen« belcev temeljil na izbrisu črncev. Bolj, ko so rasno neenakost brutalizirali, bolj so stopnjevali ekonomsko neenakost. Rasna diskriminacija ni bila nič drugega kot ekonomska, socialna, razredna diskriminacija. Zato je preživela – belci, »kruta večina«, so z njo le profitirali. In ekonomska neenakost je bila tako represivna in tako ekscesna kot metode, ki so jih uporabljali, da bi rasizem ostal ekonomska kategorija in motor belske blaginje. Vlogo belskih policajev, ki danes v »postrasni« Ameriki tako nedolžno in nekaznovano streljajo črnce (Ferguson, Baltimore), pa so nekoč, kot vidimo, igrali klanovci, simptomi »krute večine«, opremljeni z belimi kapucami, vrvmi za linč in nacističnimi simboli. Kot je rekel Baldwin: »Zgodba o ameriškem zamorcu je zgodba o Ameriki – in ni ravno lepa.« (Kinodvor)