Knjiga / Bernardo Axtaga: Dnevi Nevade

+ + + +

V Amerike puščavi

Globalni pisateljski vsakdanjik sestavljajo pisanje prošenj za štipendije, rezidence, ukvarjanje z davkarijo in mreženje s kolegi, ki ti svetujejo ali te vsaj seznanjajo s pogoji za druge štipendije in rezidence, in potem malo tudi bivanje v teh posvečenih krajih, in če ostane kaj časa, še promocija svojih del in pisanje. Baskovski pripovednik Bernardo Axtaga, tudi pri nas precej prevajan, je tako ubodel rezidenco na ameriški univerzi in z družino odšel v puščavo zvezne države Nevade, natančneje v Reno. Ta je znan po igralnicah in bližnjem indijanskem rezervatu. Nekakšen mirnejši mini Vegas, kolikor razumemo.

Axtaga ne piše samo dne vnika o tistem, kar Evropejca preseneti v življenjskem slogu prebivalcev Nevade, izolacija in distanca sta priložnost za spomine na lastne korenine. Tako imamo na preskok poglavja, včasih tudi čisto kratke fragmente, v katerih koplje po spominih iz otroštva, kjer imajo poleg prijateljev in vrstnikov seveda pomembno mesto družinski člani. Precej pozornosti je posvečene očetu, njegovemu rezoniranju ob bolnišnični oskrbi ter neuklonljivemu in malce tudi zakisanemu humorju. Iz knjige o nevadskem boksu pa denimo izve, da se je tam pod patronatom priznanega boksarja Jacka Dempseyja, ki je na tekmi tudi sodil, spopadel »baskovski drvar« iz družine ruralnih pretepačev. Ker se ni odpovedal španskemu državljanstvu, so mu s sojenjem delali krivico, kasneje pa se je nezdravo povezal s falangisti in je zato v nemilosti pri rojakih.

Zraven so fragmenti o puščavskem nebu in temnih monolitih, ki kukajo iz peska, o zapornikih, ki v vročini brezkoristno čistijo puščavske poti, o tem, kako serijska posilstva na parkirišču čisto blizu pisateljevega provizoričnega doma vznemirjajo samo njega, kako kolegi berejo o svetovnem dogajanju, zanemarjajo pa tisto, kar se dogaja čisto blizu njih. O sodobnih kavbojih in izzivalcih hitrostnih rekordov na slanih jezerih, o črnih vdovah in aranhocidu z represivnim cenikom, o klopotačah in brezkončnih prostranstvih, ki človeka uspavajo z monotonijo. Axtaga je v montaži fragmentov spreten in se asociacijsko seli med celinami in časi, s tem pa nam približa obe regiji.

V knjigi se meša več Amerik, ena je tista baskovska, Axtaga sreča kar nekaj rojakov, nekateri se pridejo zabavat in kockat in v kupleraje, drugi so pastirji in podobno, zraven pa je puščavska Amerika s staroselci in njihovimi rezervati, dežela bencinskih črpalk, hitre prehrane in igralnic, z visokim zvezdnim nebom v srcu in na zastavi, z veterani in bajkerji, mesti, ki zaradi preiskave posilstev skoraj obubožajo. To je Amerika, kakršno v prozi popisuje recimo Sam Shepard, kavbojska dežela, ki jo nenavadno pogosto preletavajo letala iz okoliških oporišč in helikopterji. Axtaga to prenapolnjeno ameriško nebo popisuje v kratkih in intenzivnih proznih okruških.