Brezposelnost je treba braniti

Kot osebi z izkušnjami z Zavodom za zaposlovanje bi radi replicirali na objavo Tanje Podobnik Zec z Zavoda RS za zaposlovanje (Mladina, 12. 5. 2017, Pisma), ki se nanaša na kolumno Mihe Blažiča – N’toka z naslovom Brezposelnost je treba braniti.

Povedati želiva, da dobiš ob branju N’tokove kolumne veliko večjo motivacijo in zadovoljstvo, kot pa ob delavnicah, ki jih ponuja Zavod. Tako pisanje naju nikakor ni prepričalo v to, da bi bilo brezupno in nesmiselno iskati zaposlitev. V N’tokovem pisanju o Zavodu in njihovi ‘pomoči’ brezposelnim lahko najdeva sebe in si potrdiva, da najino razmišljanje o tovrstnih delavnicah ni osamljeno. Tudi nama se zdijo delavnice popolnoma brezsmiselne. Sredstva namenjena temu bi se vsekakor lahko porabili za veliko boljše namene.

Po najinem mnenju in izkušnjah je edini relativno dober ukrep Zavoda vključitev v javna dela, čeprav gre le za kratkotrajen ukrep, ki le redko vodi v dolgotrajno zaposlitev. Za napotitev na razgovor za javna dela pa je potreben velik napor oz. nenehno naprošanje svoje/-ga svetovalke/-ca.

Ob obisku Zavoda se pogosto počutiš kot, da si tam, da te nadzorujejo, ali dejansko iščeš zaposlitev in ne da ti jo pomagajo iskati. Po svetovanju namesto motivacije dobiš občutek o brezupnosti in nesmiselnosti iskanja zaposlitve. Dodali bi še, da se nama zdi, da bi bilo na Zavodu prijavljenih veliko manj ljudi oziroma skoraj nihče, če prijava na Zavodu ne bi bila vezana na nadomestila za brezposelnost in denarno socialno pomoč.