Film / Biser Bojane

zadržan

Lepe pozdrave iz Črne gore!

Ko smo ravno izvedeli, da na črnogorski obali letuje presenetljivo malo Slovencev, je na naša platna priletel Biser Bojane, črnogorska komedija, ki je videti tako, kot da jo je naročila, če ne že kar posnela črnogorska turistična zveza. Tu imate sicer ostarelega moškega (Milutin Mima Karadžić), črnogorskega kriminalca, ki se po dolgih letih vrača iz tržaške ječe, tu imate podzemlje, ki hoče, da odplača dolg (diamanti), tu je njegov čedni, vljudni, redoljubni, čistunski, rahlo feminilni sin (Slaven Došlo), zdaj doktor (študirana verzija Gorčila), ki sploh ne ve, da ima očeta (baka Mira Banjac mu je to raje prikrila), tu je očetov strah, da je njegov sin gej (»Evo ti 200 evrov, da ga preveriš kot moškega!«), tu je Lola (Vanja Nenadić), ki odpravi vse dvome o fantovi spolni identiteti, tu je kopica sorodnikov – in ja, Lolin zaščitniški oče je policijski inšpektor (Mladen Nelević), ki stiska mačistično, dekadentno, bazensko, snifaško podzemlje.

V Črni gori vse ostane v družinskem krogu – in na to razširjeno črnogorsko družino, ki se snide ob ustju reke Bojane, sije sonce. Posnetki sinjega neba, sanjskih plaž, sočnega morja in rajske pokrajine zasenčijo vso »umazanijo«, od kriminala do homofobije, ki sta itak domeni starih, odmirajočih, komičnih generacij. Sploh pa: družinski posli ne zadevajo turistov, ki zlepa ne padejo v kader. Kot da bi hotel film parafrazirati Woodyja Allena: brez panike, turisti! Črnogorci so kot intelektualci – žrejo se le med sabo! Kajtajte!