Plošča / Oneohtrix Point Never: Good Time OST

+ + + +

Brooklynski sobni sint mojster Daniel Lopatin, bolj znan kot Oneohtrix Point Never, je z zadnjimi tremi ploščami dosegel nekakšen hat-trick. Vsaj kar zadeva kritiški odziv. Po stadionski turneji z zasedbama Nine Inch Nails in Soundgarden, na kateri je podoživel z grunge glasbo zaznamovano mladost, je pred dvema letoma najprej posnel precej ekscentrično, a zelo hvaljeno sintrockovsko ploščo Garden of Delete. Lani je nato kot soproducent podpisal album Anohni, ki je ob koncu leta pristal na številnih lestvicah najboljših plošč. Letos pa je za svoj prvi soundtrack za film Good Time na filmskem festivalu v Cannesu prejel še nagrado za najboljšo izvirno filmsko glasbo.

Sodeč po odzivih na te tri plošče se morda zdi, da se je Lopatin na glasbenem prizorišču znašel tako rekoč čez noč. A z glasbo se resno ukvarja že dobro desetletje. Za drznejše glasbe specializirani mediji so mu vrata na površje sodobne elektronske glasbe pomagali odpreti pred sedmimi leti. Leta 2013 se je nato znašel še pod pokroviteljstvom cenjene založbe Warp in zdelo se je, da je to tisto največ, na kar lahko računa s svojo glasbo. Kdo bi si bil mislil, da bo protagonist podtalne newyorške noise scene štiri leta pozneje očaral cansko žirijo?

No, pravzaprav so ga do tega priznanja vodili logični koraki. Izkušnje s filmsko glasbo si je pridobival med sodelovanjem s Sofio Coppolo pri njenem Bling Ringu, pred dvema letoma je z glasbo opremil film Partisan, iz obeh izkušenj pa je odnesel predvsem to, da mu zaradi želja filmarjev ni nujno treba kompromitirati svojega izraza.

Pri krimi trilerju Good Time sta ga avtorja, brata Ben in Josh Safdie, celo spodbujala, naj svoji ekscentričnosti pusti povsem prosto pot. Menda zato, da glasba zaradi sintovske DNK ne bi bila preveč podobna kultnim soundtrackom iz osemdesetih let po zgledu Tangerine Dream ali pa Johna Carpenterja. No, podobnosti se kljub temu ponujajo same od sebe. Deloma že zaradi naracije in podobe filma, še bolj zato, ker so bili nemški sint krautorockerji in Carpenter Lopatinov pomemben navdih. To pa ne pomeni, da je prekopiral njihove nauke. Čeprav je glasbo prikrojil filmskim prizorom, je v njej ohranil prepoznavno, že samo po sebi izjemno cinematično senzibilnost, zato soundtrack popolnoma suvereno stoji tudi kot samostojna plošča. Če že to ni dovolj, se povsem ob koncu znajde še skladba The Pure and the Damned, v kateri Iggy Pop z meditativno recitacijo (morbidnih) življenjskih naukov po svoje poveže izpovedi filma in soundtracka.

Ja, o tem, da Lopatin zna slišati film oziroma filmske prizore, ni nobenega dvoma. Sodeč po zanimanju in pohvalah zadnje plošče pa verjetno ne bo trajalo dolgo, da bo z glasbo opremil kakšen nov film. Upravičeno.