Film / Annabelle: Stvarjenje

zadržan +

Izvor zla.

Chucky – demonična lutka iz serije šokerjev (ki jih je leta 1988 spočela Otroška igra), danes ikonična kot Freddy Krueger, Jason Voorhees ali Leatherface – se je z leti sicer utrudil in obrabil, a glede na logiko sodobne filmske produkcije, ki oženi vse, kar nese, lahko pričakujemo, da se bo – v slogu šokerjev Freddy vs. Jason in Jason vs. Leatherface – slej ko prej soočil z Annabelle, demonično lutko, ki smo jo prvič videli v Priklicanem zlu (2013), a je hitro dobila tudi svojo serijo, začenši z Annabelle (2014), tako da lahko zdaj, v Stvarjenju, v katerem se zavihtimo še globlje v preteklost, v štirideseta leta prejšnjega stoletja, končno vidimo, kako je nastala Annabelle (Anthony LaPaglia jo izdela po podobi svoje hčerke Annabelle, ki jo je vzela prometna nesreča), kako se je demonizirala, kako so jo skušali potem uglasiti z Biblijo in kako so napol zapuščeno kalifornijsko hišo, v kateri »živi« Annabelle (v prepovedani sobi!), ducat let kasneje obiskale nuna (Stephanie Sigman) in njenih šest nič hudega slutečih najstniških sirot, ki jih pričakajo nočna škripanja, škrtanja, pokanja, strašenja, poskakovanja in zalezovanja, v katerih je mogoče videti paranormalne transfiguracije marsičesa, še najbolj pedofilije, posiljevanja in incestuoznih fantazij (nočna plazenja, heh), neprebavljenih »evharistij« krščansko-patriarhalnega bestiarija, ki pa jih sam film preprosto relativizira in že kar odmisli, saj za izgradnjo svoje verzije »marvelskega« vesolja bolj kot protiženski teror potrebuje ženski teror, no, žensko demoničnost, ki se lahko reinkarnira ter pojavlja na različnih krajih in v različnih obdobjih ( ja, na vseh trgih), s tem pa tudi v različnih filmih, serijah in franšizah, iluzionističnih kot demonologija zakoncev Warren (Priklicano zlo), nedorečenih kot njun slavni primer Amityville Horror, impresionističnih kot Sandbergov prvenec Lights Out in večnih kot Chucky.