Film / Rudar

zadržan

Slovenec Bosancu Srb.

Ko Aliji Bašiću (Leon Lučev), izkušenemu rudarju, sporočijo, naj se javi na upravi, za hip pomisli, da ga bodo odpustili, še toliko bolj, ker je rudnik tik pred prodajo, toda obstajajo hujše reči od izgube službe – v opuščenem rovu (»Hudi luknji«), kamor ga pošljejo, namreč za pregradami odkrije človeške kosti, posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev.

Alija, priseljenec iz Bosne, ki v Sloveniji živi že 30 let, za povojne poboje še ni slišal, tako da s slovenskimi šegami in travmami ni na tekočem (»Po vojni so bile čistke, nekaj umazanih je tam končalo,« mu navržejo). In ker se očitno ne zaveda razsežnosti tega, kar je odkril, mu na pomoč priskočijo slovenski mediji, ki ravno tedaj neprestano poročajo o Srebrenici. Prižgeš radio – Srebrenica! Prižgeš TV – Srebrenica! Rudar, posnet po knjigi Mehmedalije Alića (Nihče), rudarja, ki je »izkopal« Hudo jamo, ne pušča nobenega dvoma: Alija odkrije slovensko Srebrenico! Ker pa Slovenci nočejo o tem ničesar vedeti, mu začnejo groziti – neznanci s smrtjo (»vemo, kje stanuješ«), direktor rudnika z odpustom (»Rudnik je prazen, razumeš, prazen!«), policija z odvzemom državljanstva.

To, da žrtve povojnih pobojev odkrije in izkoplje »objektivni« priseljenec, slovenskega odnosa do njih ne bo spremenilo (kakor to tudi ne bo spremenilo odnosa slovenske desnice do priseljencev, migrantov, beguncev ipd.), toda Alija, ki so ga v tisti rov poslali prav zato, da ne bi ničesar našel (zdaj pa je prisiljen čistiti »sranje«, ki ga Slovenci sami niso sposobni počistiti), vztraja – kot Antigona. Ne brez razloga: Huda jama je Srebrenica, mu roji po glavi. In ko mu slovenski izseljenec (Boris Cavazza) za nameček še razkrije, da so bili ljudje, ki so jih Britanci po vojni iz Avstrije vrnili v Slovenijo (in ki so končali v »Hudi luknji«), dejansko begunci, je jasno, da bo šel do konca.

Škoda le, da do konca ne gre tudi tale film, ki bo verjetno navdušil bralce Reporterja in Demokracije – ne zato, ker bi bil tako dober, ampak zato, ker Hudo jamo primerja s Srebrenico, žrtve povojnih pobojev pa z begunci. Desnica levičarjem zelo rada navrže: zakaj objokavate Srebrenico, žrtev povojnih pobojev pa ne? In zakaj objokavate strašno usodo sirskih beguncev, ne pa tudi strašne usode slovenskih beguncev iz leta 1945?

Toda Rudar ni poročilo vladne komisije za odkrivanje prikritih grobišč, temveč film, od filma, v katerem rudar v opuščenem rovu najde na stotine trupel, pa bi pričakovali, da bo jemal sapo. Še več: pričakovali bi, da bo sapo ob tej »najdbi« jemalo tudi njemu samemu. Rudar pa ne jemlje sape. Niti vse skupaj sape ne jemlje njemu. Namesto da bi sam ustvaril grozo, napetost in nelagodje, namesto da bi nas stisnil, šokiral in zaprepadel, namesto da bi dal torej vse od sebe, nam reče le: Predstavljajte si Srebrenico! Kar ga ustavi. In to ustavi tudi like, pri katerih imate občutek, da le recitirajo svoje replike. Ne da bi bili zares tam. Rudar je film, ki filmu ne da priložnosti, ker je zanj že vse naredila Srebrenica.