Film / Futura: na odprtem

za

Norci so prihodnost.

»Spodobni komunisti in spodobni kapitalisti morajo živeti v slogi – tako kot idioti,« slišimo v filmu Futura: na odprtem, ki ga je Rudi Uran posnel v lastnem finančnem aranžmaju in ki se dogaja v slovenski norišnici, v kateri je eksperiment z demokracijo, svobodo in prihodnostjo spodletel. Država blaginje ne obstaja več, nič ni več zastonj, samomor velja za samouresničitev, svoboda je le še izraz za beg pred svobodo. »Vsaka renesansa ne prinese razsvetljenja,« pravi iPadre (Marko Vezovišek), karizmatični skin, ki parafrazira zdaj Klitona Bozga (»ta dan je bil naša noč«), zdaj Boba Dylana (»so easy to look at, so hard to define«), eneskajevski Bog, ki z life-is-life vokalom ustvarja novo državo, novo norišnico. Jasno, norci, ki imajo filmska imena (Mariachi, Ljudmila Napalm, Ringo, Dirty Harry Hare Krishna ipd.), so – tako kot ljudstvo ob nastanku vsake nove države – prepričani, da pripada njim. V resnici jim vedno pripada le vojna.

A tudi od svoje norosti nimajo nič – politiki so za nameček še boljši norci od njih. Ljudstvu s takimi norci in tako kratkim spominom pa se ni treba bati za prihodnost. Futura – groteskni selfie nacije, bratranec distopij Eme Kugler, komedija, ki misli resno, in tragedija, ki je videti kot vic – je meditacija o trenutku, ko »meje našega sveta postanejo meje naše norosti«, zato malce poflirta z Brookovo verzijo Weissove drame Zasledovanje in usmrtitev Jeana Paula Marata – uprizoritev igralske skupine charentonskega zavetišča po navodilih gospoda de Sada (v Futuri igralce charentonskega zavetišča nadomeščajo gledališka skupina Rače ter varovanci ZUDV Dornava in VDC Polž Lenart), sodi pa na double-bill z Materjo Darrena Aronofskega: obe sta ekranizaciji Stare in Nove zaveze, obe se začneta s kreacijo in končata z zadnjo večerjo.