Film / Žaga 8

zadržan +

Smisel terorja.

John Kramer, alias Ugankar (Jigsaw), ki je torture porn prelevil v olimpijsko disciplino (Žaga, Žaga 2, Žaga 3, Žaga 4 itd.), se vrne – hoče se igrati. »Igra se nadaljuje – in ne bo se končala!« Žaga 7 je sicer pred sedmimi leti obljubljala, da je igre konec, a to je bila le iluzija – če je Ugankar (Tobin Bell) umrl, še ne pomeni, da je umrla tudi njegova igra. Živi znajo v tej franšizi mojstrsko hliniti smrt, mrtvi vedno skrivajo več kot le to, da so v resnici živi, kar je seveda priložnost za nove telenovelistične obrate, nova nadaljevanja in nove igre, serijski morilec pa itak vedno kliče kopista.

In Ugankar je dovolj unikaten serijski morilec, no, serijski morilec z razlogom: ubija zverinsko, a le tiste, ki si to res zaslužijo ( ja, Dexter pred Dexterjem), tako da gledalec ne ve, za koga bi navijal. Tokrat petim »grešnikom« na glave natakne vedra, jih pripne na verige, potem pa jih pošlje čez grizlijevska polja smrti. In igra se začne. Ker gre za res hude grešnike, patološke egoiste, ki so vedno mislili le na svoj zasebni interes (ljudje so umirali pred njihovimi očmi, pa niso trznili ipd.), je lepo gledati, kako izgubljajo noge, roke in glave, ko se žrtvujejo za skupno dobro. »Preživite lahko le skupaj,« jih posvari Ugankar. In glede na to, da živimo v času, ko so ljudje povsem izgubili občutek za skupno dobro (vse prodajmo! vse privatizirajmo!), ni težko dojeti, kaj nam sporoča Žaga 8: veliko terorja bo potrebnega, da bodo ljudem ponovno vcepili občutek za skupno dobro! Razlog več, da Ugankarjev božji kompleks ni le večji od slepih peg zakonodaje, ampak skuša dati svojemu mesijanstvu – in Svetemu pismu – stalinistični poudarek: prvič, vsak greh se kaznuje s smrtjo, in drugič, teror in tortura sta tako srhljiva, da grešniki takoj vse priznajo. »Resnica vas bo osvobodila,« dahne Ugankar. Žage – z osmo vred – so videti kot ameriške verzije stalinističnih procesov.