Knjiga / Gabriel Garcia Marquez: S poti po Vzhodni Evropi

+ + + +

Velikan svetovne literature je začel kot časopisni reporter.

Pogled prek železne zavese je imel še na začetku šestdesetih let status čuda, ki ga je Marquez v polni obliki predstavil nekaj let kasneje v romanu Sto let samote v okolju Latinske Amerike. Tokrat torej popiše Vzhodno Nemčijo, Poljsko, Češkoslovaško, Sovjetsko zvezo in Madžarsko. Ne v kasnejši maniri T. G. Asha, ki je bil podkovan v poznavanju politike in idej disidentskega vzhoda, ampak kot potopisec.

Brez znanja tamkajšnjih jezikov je bil odvisen od prevajalcev in domačinov, ki so govorili francosko, špansko ali angleško, kar pa je nadomeščal s sposobnostjo opazovanja in občutkom za pomenljive detajle. Prikupna Čehinja je »snela najlonske nogavice in jih shranila v torbico«. Ne, to ni bila erotična scena, le skrb za dragoceni objekt, na katerega se je takrat skrbno pazilo. Pomenljiva so bila njegova opažanja različnosti Češkoslovaške, kjer so sleherniki bolj skrbeli za lastno življenje, kot da bi se ukvarjali s politiko, kjer so bili celo vojaki videti kot civilisti, preoblečeni v vojake.

Ker ni imel mreže sogovornikov, je pisal o tem, na kar je naletel. Poljaki so ga fascinirali z zagnanostjo branja, ki jo je najdeval v javnih prostorih. Moderni bralec tako sledi navadam, ki so danes že zgodovina. Še posebej trenutek, ko je v Moskvi zamudil poslednji metro, potem pa se je priključil skupini pijancev, ki so jih za časa Hruščova policisti razvažali po domovih! Ali pa magična scena na poljskem vlaku, ko mu ob odhodu iz države ostane nekaj zlotov, s katerimi mu carinik kupi sveženj cigaret, potem pa od njih odšteje kup zavojčkov za manipulativne izhodne takse.

Ne ravno epohalno delo, a v njem vseeno številne iznajdljivosti, ki jih pri sodobnih reporterjih več ne ugledamo