TV: Moje, tvoje, njegove

Polemizirati s kritiško oceno ne gre, saj imajo kritiki/kritičarke po pravilu vedno prav. Hudič nastopi, ko imaš opravka s »slepo« in »gluho« kritičarko S. P., kot je primer njene ocene Reverza. Če ne bi bilo te »slepote« in »gluhote«, bi kritičarka videla in slišala marsikaj, kar vehementno kot pomanjkljivost očita dokumentarcu. Zgroženost nad izpostavljanjem ključnih ustanov, ki bi (kot je bilo dogovorjeno) iz prve roke lahko predstavile stanje, o katerem - po prepričanju S. P. - vsi že vse vemo, je šele prava manipulacija javnega mnenja. Nihče me tudi ne bo prepričal, da omenjena zgroženost ni bila »naročena« s strani tistih, da bi hoteli vsaj malo prikriti sramoto, ki si si jo privoščili.

Komaj čakam, da mi bo S.P. v eni prihodnjih številk Mladine razkrila diverzantske poti, kako naj kamera pokaže vse tiste »problematične« predmete, ki ostajajo trdno skrite za zaprtimi vrati. Saj bo s tem razkritjem bistveno obogatila moje pomanjkljivo scenaristično in režisersko znanje.

Je pa S.P. s svojo oceno uspešno dokazala, da se določena slepota in gluhota vlečeta po slovenskih tleh že zadnjih sedemdeset let. In ni jima videti konca.