Film / Velika igra

zadržan +

Logika kapitala.

Katera je najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi v športu? Da se ne uvrstiš na svetovno nogometno prvenstvo. Ali pa da izgubiš z Argentino – če si Brazilec, se razume. Toda to ni nič v primerjavi s tem, da na olimpiadi osvojiš četrto mesto. Le ena stvar je hujša: da se polomiš že na kvalifikacijah za olimpiado. To se leta 2002 zgodi Molly Bloom (Jessica Chastain), uporniški, nadarjeni smučarki prostega sloga, hčerki psihologa (Kevin Costner), mogočnega freudovca, ki hoče svoje otroke na vsak način preleviti v izjemne športnike, prvake, zvezdnike, bogataše. Ko ji hud padec iztiri smučarsko kariero, se prelevi v jezno, odrezavo, sarkastično, makiavelistično barsko hosteso, cocktail waitress, kar pa je le uvod v njeno novo kariero – za Deana Keitha (Jeremy Strong), malega, ošabnega hustlerja, ki v Los Angelesu organizira ilegalne partije pokra, začne novačiti igralce, tudi slavna imena, filmske režiserje, reperje, rockerje, boksarje, finančnike in biznismene, ki lahko brez problema pogrešajo velike količine denarja.

Denar kar leti, tako da je njen sef vse bolj poln, njen avto vse dražji, njeno stanovanje vse razkošnejše. »In Molly – nikomur ne povej,« dahne Keith, ki prepozno spozna, da ga je presegla in da je zanj prevelika, obenem pa tudi prevelika, da bi lahko propadla, saj gre na svoje, kar pomeni, da ilegalne partije pokra preseli na prestižne lokacije, v losangeleški hotel Four Seasons in newyorški hotel Plaza, s čimer ustvari sofisticirani jet-set milje za ekskluzivne jet-set igralce. Vedno pritegne tudi zvezdnike – ljudje, z bogataši vred, pač brezmejno uživajo v tem, da izgubljajo s slavnimi. Da bi izgubljali s slavnimi, so voljni bajno plačati. Nekdo prihaja in neprestano izgublja (milijone), toda te partije – in te poraze – izkorišča za novačenje investitorjev v sklad hedge, s katerim upravlja. Ko izgubi, dobi! Molly – skrivna feministka – se tej »moški igri« priključi zato, ker hoče na vsak način uspeti. In povsem vseeno je, v čem. V smučanju ali organiziranju ilegalnih partij pokra. Samo da uspe. Če ji kaj ni jasno, lahko vedno pogugla. Igralec X (Michael Cera) pa ne prihaja zato, ker rad izgublja (ali iz ljubezni do pokra), temveč zato, pravi, ker izredno rad uničuje življenja. A eno gre itak z drugim: če nekje nekdo bogati, pomeni, da nekje nekdo izgublja. Če ima nekje nekdo dobiček, pomeni, da ima nekje nekdo izgubo. Če je na eni strani nekdo obogatel, pomeni, da je na drugi strani nekdo obubožal. Velika igra, posneta po avtobiografiji Molly Bloom (Molly’s Game: From Hollywood’s Elite to Wall Street’s Billionaire Boys Club, My High-Stakes Adventure in the World of Underground Poker), je film o adrenalinski logiki kapitala. Molly hoče bogateti, toda tako, da ne bi uničevala življenj – ja, bogateti hoče »etično«. A uničevanje življenj je neizbežno, ker je del igre, vgrajeno v sistem. »Nisi ti kriva,« krikne odvetnik Charlie Jaffey (Idris Elba), ki ne more razumeti, zakaj Molly, »princesa pokra«, ščiti svoje nekdanje kliente in zakaj noče razkriti njihovih identitet (igralec X je očitno rezime slavnih pokerašev, Leonarda DiCapria, Tobeyja Maguira in Bena Afflecka, ki jih je Molly – ker gre za javne osebe! – omenila v svoji avtobiografiji), saj bi se tako lažje pogodila s tožilstvom in dobila blažjo kazen. Svojim nekdanjim klientom bi uničila življenja, toda rešila bi svoje.

Velika igra – polna stiliziranih poklonov ženski »mistiki«, off-recitacij, šolskih flešbekov, oskarjevskih verbalnih duelov, efektne sociopatije in metatrenutkov – je sorodnica Velike poteze in Volka z Wall Streeta, Kazina in Dobrih fantov, Snifa in Barryja Seala, Molly Bloom, ki ji ilegalne partije pokra omogočijo obvladovanje nakurčenih »mogočnih« moških (od kapitala do ojdipskega dreka je vedno le korak), pa je po malem tudi Steve Jobs, Mark Zuckerberg in Billy Beane (scenarije za Steva Jobsa, Socialno omrežje in Zmagovalca je napisal Aaron Sorkin, režiser Velike igre), toda ko se opolnomoči in prelevi v spektakel (z Macom!), ne zatisne več očesa – kapital nikoli ne spi. Kapital, veliki seksist, terja askezo – okej, nuno. In ko Molly tako gleda, kako kroži kapital, kako nastajajo izgube, dolgovi in bankroti, si rečete: škoda le, da Sorkin ni David Fincher. Ali pa vsaj Danny Boyle.