urejanje »
https://www.mladina.si/183953/poklici-me-po-svojem-imenu/?f=u0q0ug9x7yxuu1sia470ub940bsas9

Film / Pokliči me po svojem imenu

Call Me by Your Name, 2017, Luca Guadagnino

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 5, 2. 2. 2018

za +

Plešem sam.

Film Pokliči me po svojem imenu je tako enostaven – in tudi tako eleganten – kot Bertoluccijev film Plešem sama. Dogaja se poleti, jasno, na sinjem, bujnem, razsijanem, senzualnem, psihedeličnem italijanskem podeželju (Crema, Lombardija), kjer se zgodi le tisto, kar je neizbežno: 17-letni Elio (Timothée Chalamet), briljantni pianist in poliglotski sin ameriškega profesorja (Michael Stuhlbarg), ki tu z družino počitnikuje vsako leto, se vznemiri, vzburi, spolno prebudi in zaljubi, toda ne v Liv Tyler, temveč v moškega, Oliverja (Armie Hammer), očetovega novega asistenta.

Elio in Oliver drug okrog drugega krožita zdaj kot Bach in Debussy, zdaj kot Heidegger in Heraklit, dokler Elio, ki je mislil, da je heteroseksualec (celo z Marzio, tokratno Liv Tyler, je flirtal), ne preseneti samega sebe, film pa njegovo spolno reorientacijo – njegovo odkritje fluidnosti spolne identitete, spolnosti in želje – spremlja kot spektakel samoumevnosti in normalnosti, s kakršno so homoseksualnost sprejemali v stari Grčiji, h kateri se zdaj, no, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, arheološko steguje Eliov oče. Elio je videti kot mladi Proust, breskev – nova verzija »ameriške pite« – pa bo čez 40, 50 let, ko bo iskal izgubljeni čas, njegova magdalenica.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Konzum

Pri levu, Ljubljana

Z levo roko

Izrael je v evropsko gospodarstvo vložil 66 milijard evrov

Zakaj Evropa genocidu ne zmore reči genocid?

Intervju

»Nekateri odseki avtocest potrebujejo širitev, ker so danes preobremenjeni«

Andrej Ribič, predsednik uprave Darsa