Film / Družabni večer

za

Lažne novice.

Ko smo vstopili v dobo lažnih novic, smo vedeli, da ne bo ostalo le pri tem in da bomo zelo kmalu vstopili v dobo lažne krvi – in potem, logično, še v dobo lažnih smrti. Da gre pri lažnih novicah za življenje in smrt, izkusijo junaki Družabnega večera, parodije tekmovalnega kapitalizma, ki nas – gnana s formatom Fincherjeve Igre, spolno ekonomijo Kubrickovih Široko zaprtih oči in absurdizmom Phillipsove Prekrokane noči (okej, in farse Kako se znebiti šefa?) – odpelje v »noč igre«, noč, v kateri so vse krave črne.

Zakonca Max (Jason Bateman) in Annie (Rachel McAdams), zdolgočasena kot predmestje, vsak teden prirejata večer družabnih iger, na katerega vabita svoje prijatelje in sosede, prav tako bolj ali manj poražence velike ameriške dirke navzdol, dokler se ne pojavi Brooks (Kyle Chandler), Maxov pametnejši in bogatejši brat (verjetno regionalni prvak v Monopolyju), ki vse skupaj povabi v svojo deluxe vilo, kjer pa se elitna interaktivna igra – nekaj v slogu »povabila na večerjo z umorom« – začne z Brooksovo ugrabitvijo in nadaljuje z burlesknim, grotesknim, ringelšpilskim kaosom, v katerem ostali igralci, mali eskapistični gladiatorji, ki se prelevijo v detektive, ne vedo več, kaj je res in kaj ne. Kopičijo se obrati, ovinki, spirale, šarade, popačenja, slepe ulice in vozli – ja, realnost se naguba, namršči in nagrbanči, spači, povsem skremži. Ljudje pa ostajajo »zadaj«, a hočejo tekmovati – do konca, do zadnje kaplje krvi, do zadnje laži, do nagrade. Kot da bi film hotel reči: Dobrodošli v Trumpland!